Od korzeta do žaketa

Zelo bogata razstava o oblačilni dediščini je plod njenega večletnega strokovnega dela. »Takšna razstava se intenzivno pripravlja vsaj dve leti. Na njej sem želela predstaviti oblačilno zbirko, ki pa je nastajala, odkar delam v Mestnem muzeju Ljubljana. Tam sem se namreč zaposlila leta 1991. Na Filozofski fakulteti sem diplomirala iz etnologije in sociologije kulture. Že kot študentka sem delala v škofjeloškem arhivu pri sedaj že pokojnem dr. Francetu Štuklu, kjer sem nadomeščala njegovo sodelavko na porodniškem dopustu. Tam sem zbirala tudi gradivo za seminarske in kasneje diplomsko nalogo, vedela pa sem, da tam ne bom mogla ostati, saj nisem bila zgodovinarka. Kasneje sem se zaposlila v muzeju v Železnikih, nato pa sem se prijavila za službo v Mestnem muzeju Ljubljana. Kot novinka v muzeju sem se odločila, da ob osnovni stroki prevzamem tudi skrb za tekstilno zbirko. To me je namreč veselilo, saj imam že od malega veselje za ročna dela, tudi za klekljanje. Tako se je začelo in vsa leta sem zbirala oblačila s poudarkom na oblačilni kulturi meščanov. Tako je nastala zbirka, ki danes obsega več kot osem tisoč predmetov,« je pojasnila Mojca Ferle, ki so jo pri pripravi in urejanju takšne zbirke najbolj prevzela vrhnja oblačila. »Mislim, da vsakega najbolj prevzamejo vrhnja oblačila, lepe obleke, zlasti lepe večerne obleke. Silno sem bila vesela, ko so se začele name obračati starejše ljubljanske meščanke, ki so v svojih omarah še hranile obleke iz dvajsetih, tridesetih let prejšnjega stoletja. Med njimi se je našla celo kakšna še starejša obleka. Seveda sem zbirala vse, od modnih dodatkov do čevljev, nogavic, spodnjega perila, klobukov, rokavic in šalov,« je dodala Mojca Ferle in pojasnila, da je bilo to vse moč videti na osrednji razstavi, ki je bila odprta od lanskega aprila do letošnjega februarja v Mestnem muzeju Ljubljana.

»V našem muzeju enkrat letno pripravimo večjo razstavo in nekaj manjših občasnih. Sedaj smo razstavo že pospravili v depo, je pa po njej ostala publikacija, tako imenovani StaroMODNI besednjak. Vsako razstavo namreč spremlja tudi razstavni katalog, meni pa se je zdelo to premalo. Žal mi je bilo vseh tistih predmetov, ki niso našli mesta na razstavi, kljub temu pa so se mi zdeli zelo povedni. Razstavljenih je bilo namreč le okoli štiristo predmetov, kar je le okoli deset odstotkov zbirke. Tako je nastal nekakšen leksikon, saj sem opazila, da veliko ljudi ne pozna starejših izrazov. Tako so na primer prišli k meni dijaki iz srednje oblikovne šole in niso vedeli, kdo je modistka. Zanje je bila nekdo, ki se ukvarja z modo, in ne obrtnica, ki izdeluje damske klobuke. Prav tako niso vedeli, kako je videti žaket ... Zato sem sklenila, da pripravim publikacijo, ki obsega več kot 120 strani,« je pojasnila Mojca Ferle, ki je razstavi dala zanimiv naslov Od korzeta do žaketa.

»Vedno hočeš v naslovu veliko povedati. Tudi od sodelavcev sem dobila nekaj idej, a mi nobena ni bila res všeč. Ko sem nekoč doma likala, pa mi je padlo na pamet, da bi bil naslov Od korzeta do žaketa pravi. In tako je ostalo. Sem pa z njim želela povedati, da bo na oblačilni razstavi videti vse, od ženske do moške mode. Res je, da je moških oblačil v muzejskih zbirkah manj, čeprav se jih nekaj tudi najde. Osredotočila sem se tudi na oblačilni videz meščanov, ne na podeželsko prebivalstvo. Sicer bi bilo vsega skupaj še veliko več in bi imela oblikovalca pri postavitvi razstave še precej težje delo. Je pa bila razstava zelo dobro sprejeta, obiskovalcev je bilo blizu dvajset tisoč,« je dejala Mojca Ferle, ki že vse življenje rada spremlja modo.

Moda se res ponavlja

»Že včasih sem rada kupovala Burdo in druge podobne revije. Sem pač dimenzij, ko je včasih težko dobiti konfekcijo, ki mi je všeč. Če sem hotela nositi nekaj, da sem bila urejena, je bilo treba k šivilji. Zato sem modo vedno spremljala – tako zaradi sebe kot nato zaradi zbirke. Sem pa v tem času lahko ugotovila, da se moda res ponavlja. Stari trendi se vsake toliko časa spet vrnejo v modo. Če se spomnim samo na korzet, ženski steznik, lahko vidimo, kako se z leti spreminja – od takšnega, ki so ga ženske nosile, da so bile po takratni modi stisnjene in so pod njim komaj dihale, do današnjih korzetov, ki so postali vrhnje oblačilo ali modni dodatek,« je povedala Mojca Ferle in priznala, da ji Valvasorjeva nagrada veliko pomeni.

»Predvsem zato, ker nisem verjela, da imam kdaj možnost, da ga sploh dobim. Nikoli se nisem želela izpostavljati. Tudi ko so dali v muzeju prijavo zanj, nisem verjela, da bom izbrana med 15 prijavami. Zdaj sem vesela, da sem to nagrado dobila, in sem hvaležna tudi vsem sodelujočim. Je pa to pač častno priznanje, ni denarna nagrada, čeprav me mnogi vprašajo, ali sem kaj zaslužila. Sem pa vesela, ker sem jo dobila, konec letošnjega leta odhajam v pokoj in je bila to moja zadnja razstava,« je smeje dodala Mojca Ferle.