O župniku in vizionarju Demšarju

O Demšarju so na večeru spregovorili Tone Ftičar (v vlogi voditelja), Jožef Pavlič (avtor nedavno izdane knjige Viktorijan Demšar – pričevalec za Resnico), dr. Angelca Žerovnik ter pisatelj Ivan Sivec. Ftičar je uvodoma poudaril, da je Demšar ena izmed tistih osebnosti, o katerih premalo vemo, »a se pomena delovanja tega uglednega duhovnika, kulturnega delavca, spodbujevalca umnega gospodarjenja, predvsem pa človeka, ki je bil v svojem okolju blizu ljudem, premalo zavedamo«.

Kdo je bil Viktorijan Demšar? Rojen leta 1904 v Stari vasi pri Žireh, v družino s 17 otroki. V osmem razredu kranjske gimnazije se je odločil za duhovniški poklic. »Ko se je odločil, da bo postal duhovnik, je to vzel zelo zares. Samohodec v družbi tedanjih stanovskih kolegov je predstavljal izjemo. Bil je dovolj očiten nasprotnik klerikalne linije, zato je imel do konca svojega duhovniškega dela precejšnje težave. Socialno čuteč, goreč za določene spremembe, ki jih je prinašal novi režim,« je o njem razmišljal Pavlič.

Demšar je bil zelo napreden v svojem razmišljanju, vizionar, so se strinjali njegovi poznavalci. Izjemno razgledan, z znanjem številnih jezikov, pa vendarle dostopen preprostemu človeku. Komendčani (tja je prišel za župnijskega upravitelja leta 1946, za župnika je bil imenoval dobrih dvajset let kasneje) se ga spomnijo, kako je hodil od hiše do hiše, svetoval, poslušal, spodbujal, navdihoval, tudi miril spore in združeval v težkem povojnem času. »Ni nas vabil samo, da pridemo v cerkev, temveč da pridemo k njemu na pogovor. Bil je izredno razgledan, z njim se je dalo o vsem pogovarjati. Že tedaj je prepoznal določene stvari, ki se dejansko sedaj dogajajo. Vedno je znal videti bistvo,« se ga spominja dr. Angelca Žerovnik.

Številni so prepričani, da pomembnega dela komendske zgodovine brez Demšarja ne bi bilo. Prav on je namreč v svet poslal vedenje o Petru Pavlu Glavarju, z raziskovalnim delom prišel do marsikaterega spoznanja o njem in se, kot je poudaril Pavlič, na vso moč boril za ohranitev Glavarjeve knjižnice. Ta ima še danes mesto v Glavarjevi beneficijski hiši, nasproti nje, v nekdanjem Glavarjevem špitalu pa je urejena Demšarjeva spominska soba, za katero ima največje zasluge domačin Marko Zadrgal, ki pa ni edini, ki se z veseljem spominja Viktorijana Demšarja. Marsikdo se je oglasil po koncu uradnega večera in delil svoje spomine nanj. Takole eden izmed poslušalcev trdno prepričano: »Takega župnika ni in ga ne bo več.«