Nova Zelandija je za geografa raj

Čez lužo, v Združenih državah Amerike, je t. i. gap year ali leto dni premora med študijem, največkrat namenjen za potovanje, nekaj običajnega. Pri nas ne, a Job Stopar je v tem videl idealno, če ne edino priložnost v življenju, ko lahko gre brez obveznosti na tako dolge delovne počitnice na drug konec sveta. »Magisterij lahko počaka,« pravi.

Več kot petdeset zavrnitev za delo

Novo Zelandijo je kot navdušen geograf izbral zato, ker ima ljudem, ki jih zanima narava, ogromno ponuditi. Pa so bila pričakovanja upravičena? »Absolutno. Nova Zelandija je raj za geografe. Je še malo bolj raznolika kot Slovenija, ima vulkane, gejzirje, čudovite hribe,« pripoveduje sogovornik. Ko je novembra priletel v poletje na novozelanski Južni otok, je že po nekaj dneh začel delati v enem izmed kampov na severu tega otoka, v nacionalnem parku Abel Tasman. Želel si je sicer dela, ki bi bilo bolj povezano z geografskim področjem, a kmalu ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka. Na to delo so ga sprejeli po več kot petdesetih poslanih prijavah na druga delovna mesta: »Trg dela na Novi Zelandiji je izjemno tekmovalen. Težko je, če dobiš slabšo vizo. Če si iz zahodnega dela Evrope, lahko delaš neomejeno, če pa si iz vzhodnega dela Evrope, Afrike, Azije ali Latinske Amerike, lahko pri enem delodajalcu delaš samo tri mesece. Zato te večina delodajalcev sploh ne 'šmirgla'.« In zato je bil izjemno vesel, ko so ga nekje vendarle sprejeli, četudi je bil tam »deklica za vse«.

Kivija še ni srečal

Po slabih treh mesecih poletnega dela sta se s sodelavko iz Francije odpravila na enomesečno potovanje s kombijem po turistično manj obljudenem severozahodnem delu Južnega otoka in tam se je začelo pravo spoznavanje te dežele. »Vrhunec je bil pohod po 80 kilometrov dolgi pohodniški poti Heaphy Track, ki povezuje vzhodno in zahodno obalo. Spiš v kampih, vmes pa hodiš skozi bujne deževne gozdove in srečuješ ogromno zanimivih ptičev. Z malo sreče človek sreča tudi kivija. Jaz te sreče zaenkrat nisem imel, niti na najbolj neobljudenem južnem otoku Stewart ne. Vsak večer sem ga do pozne ure čakal z rdečo lučko (luči se namreč ta ptič boji, rdeče barve pa ne zaznava), slišal sem ga, pokazati se mi pa ni hotel,« pripoveduje. Imel pa je srečo videti kar nekaj vrst pingvinov, med njimi tudi dva, ki sta značilna samo za subantarktične otoke, pa sta slučajno nasedla na Novi Zelandiji.

(Ne)okoljevarstvena Nova Zelandija

Nova Zelandija je na področju upravljanja z naravo med vodilnimi na svetu, in ker je to področje, ki našega sogovornika izjemno zanima, pozorno spremlja tamkajšnje okoljevarstvene prakse. »Obiskujem veliko t. i. zavetišč, to so celi otoki na celini, ki jih ogradijo in znotraj skušajo ponoviti prvotno naravo. To pomeni, da masovno iztrebljajo invazivne živalske vrste, večinoma s pastmi, strupe mečejo tudi iz helikopterja. Največ težav jim povzročajo podlasice in oposumi, ki pobijejo 95 odstotkov vseh kivijev. Nato ponovno naselijo avtohtone vrste. Nova Zelandija je verjetno edina, ki si upa reči, da bo do leta 2050 brez invazivnih vrst,« pripoveduje Job Stopar in doda, da tudi v šolah otroke učijo rokovanja s pastmi. Na drugi strani pa opozori na izjemno velike kmetije (največja je v velikosti dveh Triglavskih narodnih parkov!), kjer kmetje lahko delajo, kar hočejo, in kjer se uporabljajo kemična sredstva, ki so v Evropi že dolgo prepovedana. Že nekaj za nas tako osnovnega, kot so ekološki otoki, mora človek tam iskati skorajda z lupo.

V trgovino v pižami

Poleg narave so našega sogovornika presenetili (s svojo neposrednostjo včasih šokirali) tudi ljudje. »Nimajo nobenega filtra. Enostavno povedo, kar si mislijo,« pravi. Opiše jih kot zelo prijazne, radovedne, sproščene in zabavne, vedno pripravljene priskočiti na pomoč. In tudi zelo samosvoje. »Človek se kar navadi na to, da poleti povsod hodijo bosi, in nič nenavadnega ni, če greš zjutraj v trgovino še v pižami,« z nami deli Job samo en utrinek vsakdanjih prizorov. Predvideva, da jih zato, ker so tako izolirani, svet izven njihove dežele ne zanima kaj dosti.

Pa še eno zanimivost omeni naš sogovornik – varnost. Na Novi Zelandiji nihče ne zaklepa vrat, tudi on sam se je tega hitro navadil, na drugi strani pa avtomobile kradejo na veliko. A njegov 'kamper', kot poimenuje več kot dvajset let staro toyoto corollo runx, s katero potuje naokoli in v kateri tudi spi, zaenkrat nepridipravov ni zamikal. Trenutno je na Severnem otoku, ki ga spoznava sam, brez strogega načrta, vsak večer prespi v drugem kampu in živi povsem drugače od vsega, česar je bil vajen doma. »Rahlo brezdomsko živim, ampak imam vse, kar potrebujem. V svojem mini avtomobilu poderem sedeže, potem se tja idealno prilega napihljiva blazina. Prav vsak predal namensko izkoristim in ta moj organiziran in cenovno ugoden kaos funkcionira. Edino, ko me je prišla obiskat mami, sem se potrudil in avto malo počistil. Je bila kar impresionirana, ampak ni videla realne slike,« pripoveduje v smehu.

Se bo vrnil nazaj?

Veliko je zgodb, ko se Evropejci tako zaljubijo v življenje na Novi Zelandiji, da ne želijo več nazaj domov. Da se morda ne bo več vrnil, so pred odhodom Jobu prerokovali številni prijatelji. Se bo vrnil? Bo in v resnici že malo komaj čaka, zaradi prijateljev, staršev, starih staršev in tudi okolja. »Nova Zelandija je čudovita dežela za potovanje, a sam nikoli ne bi živel tukaj. Ta svet je zame preveč nov, pogrešam stara mestna jedra in gastronomsko kulturo. Kar tukaj jedo, je žalostno, zelo ameriško, z veliko predelane hrane. In kljub vsej naravni pestrosti pogrešam cvetoče travnike, tukaj ni travniških rož,« pravi naš sogovornik, ki se junija vrača v Slovenijo, da ujame evropsko poletje, preden ga bo jeseni pot znova peljala v tujino, na magistrski študij.