Nosači po hišah raznesli novice in lepe želje

Tunjice – Okoli pol enih popoldne na praznični dan se je pred šolo v Tunjicah začela zbirati druščina vaščanov. Bili so pred pomembno nalogo – po vseh hišah v vasi od vrat do vrat raznositi letošnjo kar 116 strani obsežno številko vaškega glasila. Tokrat je bilo vzdušje še malo bolj posebno, saj mineva trideset let, odkar je izšla prva številka. Takrat je bil pobudnik zanjo tedanji predsednik krajevne skupnosti Ivan Nograšek, ki še vedno aktivno soustvarja glasilo. Ob koncu leta je nosače pričakal že na vratih. »Zelo me veseli, da se naše delo nadaljuje. Jaz imam spravljene prav vse številke. Mislim, da Tunški glas pri nobeni hiši ne gre v peč,« nam je povedal.

Ljudje jih sprejmejo odprtih rok

Preden se je dvanajst nosačev odpravilo na pot, jih je urednica glasila Milena Erbežnik Klanšek razdelila v štiri skupine in jim dodelila rajone. »A spet na Vinski vrh?« se je pošalil Gaber Krumpestar, eden izmed mlajših, ki je v tej vlogi zadnja štiri leta. »Fino je iti po vasi, poklepetati z vaščani, to nas zelo poveže,« nam je povedal. Justin Klanšek pa je nosač že dolga leta in spominja se, kako sta pred leti s prijateljem vse hiše v vasi obiskala sama, hodila sta od osmih zjutraj do osmih zvečer: »Nekoč sva pa eno hišo zgrešila in na to sva se spomnila na drugem koncu vasi. Pa sva se odpravila nazaj na pol poti do Kamnika in prinesla časopis tudi v tisto hišo. To so lepa doživetja, ljudje so nas povsod veseli, da pridemo, si vzamemo čas.«

Skupaj so tokrat raznosili okoli 350 časopisov in obiskali nekaj čez 200 hiš. V praksi to pomeni vsaj sedem ur dela, če ne več. Marsikje nosače povabijo v hišo, a vseh povabil seveda ne morejo sprejeti. Kje pa se le malo zadržijo, poklepetajo, obudijo spomine na preteklo leto, si podelijo novice. Milena Erbežnik Klanšek pravi, da je raznos Tunškega glasu mnogo več kot to, je pot druženja, povezovanja, navezovanja stikov. In kot je dejala ena izmed vaščank, ko so pozvonili na njenih vratih: »Naj še dolgo živi!«