Nogomet je najpopolnejši šport

Čeprav se vse življenje spogleduje z novinarstvom, delala je denimo na Radiu Žiri in Loka TV, je študirala živinorejo na Biotehniški fakulteti, dela pa v promociji na ministrstvu za kmetijstvo. »Moj oče je tri leta pasel krave na Blegošu oziroma bil tam oskrbnik. Takrat sem se zaljubila v živali in se odločila, da bom študirala živinorejo. To je bila najboljša fakulteta na svetu, vsako sekundo študija sem uživala,« pove Patrizia, katere pozitivne energije se nalezeš že v prvih minutah pogovora. Je velika oboževalka nogometa že od ranega otroštva. »Ne igram ga, nikoli ga nisem igrala, a zame je nekaj najlepšega na svetu. Da sem se sprostila, sem v življenju veliko pisala – in večinoma je bilo to o nogometu. Začela sem pisati tudi blog Fuzbal je ljubezen, imela sem sicer veliko klikov, ampak nikoli nisem prodrla v nogometni svet, malo tudi zaradi tega, ker sem ženska …« razmišlja. Potem si je nekega dne rekla, da bo napisala knjigo. »Naredila sem koncept, ampak ni imel prave vsebine oziroma sem taka, da na vse malce preveč romantično gledam. Pa so mi rekli, da nogomet ni ravno tako romantičen, da bi to kdo bral.«

Poklical jo je Arnes

Naproti mi je prišla zgodba o resničnem fantu, nogometašu. »Sam me je poklical, našel me je s pomočjo mojega bloga, saj sem v enem od zapisov objavila, da bi rada napisala knjigo, a nimam zgodbe. Poklical me je, da jo on ima,« pove sogovornica. »Zgodba o fantu, ki je šel čez vse prepreke nogometa, je torej resnična, sem jo pa dramaturško malo olepšala in malo drugače napisala, saj je res kruta. Je zgodba o vseh stvareh, ki se v nogometu ne bi smele dogajati, in o vseh stvareh, ki se v nogometu dogajajo, pa nihče o tem ne govori. Arnesova družina je prišla iz Bosne v Slovenijo in se ustalila v Ljubljani. Arnes ima brata Adnana, ki ima svojo nogometno zgodbo. Vse skupaj se je začelo z očetom Harisom, ki ima tudi svojo tragično izkušnjo z nogometom. Dogajal se je pritisk na otroka v kulturi, ki je drugačna kot naša. Pustili so ga samega, prepuščenega ulici. Začeli so se 'žuri', usklajevanje športa z zabavami, drogo, prirejanjem tekem itd. Resnična imena ljudi, o katerih pišem, sem zakrila. Želela sem le povedati eno izmed zgodb, ki se je zgodila.« Zaveda se, da tisti, ki nogomet spremljajo bolj površno, vidijo le Ronalda in Messija ter podobne slavne nogometaše, ki so velike zvezde z neskončno denarja. »Da, njim je uspelo, a za njimi se skriva na milijone nogometašev, ki jim ni, in Arnes je eden izmed njih.«

Temna in kruta resničnost

Roman torej razkriva temno, kruto resničnost, ki se skriva za bleščečimi lučmi nogometnega sveta. Je zgodba o fantu, ki bi lahko bil junak, a ga je vrtinec alkohola, drog in neštetih bližnjic do vrha potopil v brezizhodno brezno. »Tudi mene kot izrednega nogometnega romantika je presenetilo njegovo pripovedovanje, besede so mu kar letele iz grla, vse to se je dogajalo v 80., 90. letih prejšnjega stoletja. Ob pisanju je bilo prisotnih veliko čustev. Pisati kratke članke, sporočila za javnost, kar počnem, to je nekaj čisto drugega kot knjiga. Med pisanjem sem jo izbrisala, še enkrat napisala, nato USB-ključek vrgla v grmovje in ga potem iskala. Deset let je trajalo vse skupaj, od ideje do knjige. Proces samega pisanja je sicer trajal dve leti, a veliko se je zgodilo v teh desetih letih tudi v mojem življenju,« razloži Patrizia.

Nogomet jo navdušuje

Nogomet doživlja kot pobeg od vsakdana. »Fascinirana sem nad ogromnimi stadioni, ki so polni in eksplodirajo, zdajle mi gredo kocine pokonci, ko pomislim na to. In na to, kako fantje in dekleta prihajajo na igrišče s svojimi osebnimi zgodbami, travmami in kako se vse skupaj potem postavi v celoto. Meni se zdi nogomet najpopolnejši šport, moraš teči hitro in moraš biti okreten, skakati moraš ...« Zato, pravi sogovornica, ji je bilo zelo težko sprejeti, kar ji je povedal Arnes. »Tako kot povsod se na žalost tudi v nogometu dogajajo stvari, ki se ne bi smele.« Interpretacija Arnesove zgodbe je večplastna. Če gledaš z nogometnega stališča, ima nesrečen konec, ker je fant nehal igrati nogomet. Če gledaš s stališča z življenja, pa menim, da je konec srečen. Knjiga mestoma spominja na Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, ji porečem. »Hvala, imam občutek, da imam podoben slog pisanja kot ona, kratke, jasne, stavke, čustveno zapeljane misli, kjer se da.«

Juventus in Maribor ...

»... in slovenska nogometna reprezentanca,« izstreli. Še vedno sem in bom navijala za ta dva kluba in slovensko reprezentanco. »Vedo zame, ampak so me vedno gledali kot neko čudo. Ampak zakaj? Saj igrajo nogomet za vse nas, ne samo za moške,« se nasmehne in doda, da se tiho bori za to, da bi bile tudi ženske enakopravne na igrišču. Sicer pa se je nad nogometom navdušila že v ranem otroštvu, ko je z očetom obiskovala sorodnike v Italiji. »Moj stari oče je bil Italijan, tako da sem priimek De Franceschi prevzela po očetu. Z očetom sva vedno gledala nogomet, slovensko in italijansko reprezentanco. Leta 1990 ali 1991 me je peljal k svojim sorodnikom v Italijo in me pustil pri stricu in teti, ki nista znala ne slovensko ne angleško, samo italijansko. Stric je sedel na svojem fotelju in neprestano gledal nogomet. Navdušen je bil nad Juventusom in sem se navdušila tudi jaz. Ko je bila tekma, na ulici ni bilo nikogar. Po tekmi so šli vsi v lokal in razglabljali. Toliko je bilo govora o nogometu. Vsi so se mi zdeli zadovoljni, srečni in povezani. Še stare gospe v 'pelc montlih' so na tranzistorjih spremljale nogometno tekmo,« se zasmeji sogovornica, ki načrtuje ponovno obuditev svojega bloga. »Najprej bom pisala o tem, kako je nastajala knjiga, sicer pa sem od vedno blazno uživala v pisanju pogovorov z nogometaši in njihovih življenjskih zgodbah.« Če ste zamudili predstavitev knjige v Škofji Loki, spremljajte spletno stran fuzbaljeljubezen.si, kjer lahko tudi naročite zanimiv in navdihujoč prvenec Patrizie De Franceschi, ki pravi, da se bo v rodno Škofjo Loko nekoč vrnila za vedno.