Njegova skrita soba

»Morda me tisti, ki so navajeni, da se družinske težave pometajo pod preprogo, ne bodo razumeli. Takšne predsodke sem že zdavnaj prerasla. Če rečem, da mi je šla dedova 'diktatura' na živce, je to dejstvo in nič drugega …«

Zorka takole nadaljuje zgodbo o zanimivi družinski sagi: »Po svoje sem bila bolj pametna od strica Bernarda. Pred dedom in očetom sem govorila eno, za njunimi hrbti pa sem naredilo to, kar se mi je zdelo prav. Morda ste opazili, da o mami bolj malo govorim. Ne rečem, saj je bila prisotna, naučila me je vseh gospodinjskih del, za kar sem ji še danes hvaležna, a da bi mi bila v oporo?! To pa ne. Če sem se obrnila nanjo, me je odslovila z besedami, naj vprašam deda. Trdim tudi, da je rek Kakršen oče, takšen sin vsaj v mojem in stričevem primeru zelo zgrešen in ni prav, da ga posplošujemo.

Kot otrok sicer nisem zganjala neumnosti, sem pa zelo rada slikala. V šoli sem se naučila izdelovati izdelke iz gline, ki sem jih že v šestem razredu brez vednosti domačih po simbolični ceni prodajala na decembrskem sejmu. Uradno sem se vpisala na ekonomsko gimnazijo, neuradno pa na srednjo šolo za oblikovanje. Po tihem sem upala, da me bo vzel na stanovanje stric, a me ni hotel, kar me je zelo bolelo. Šele več let kasneje sem izvedela, zakaj me je s težkim srcem zavrnil: takrat je že več let živel z nekim moškim, pa mu je bilo nerodno, da bi izvedela. Škoda, da mi je tako malo zaupal. Takšna ljubezenska zveza me ne bi nič motila.

Zelo sem mu hvaležna, da mi je omogočil, da sem se vpisala na eno najuglednejših tehničnih univerz za industrijski dizajn v Milanu. Tam sem spoznala Filipa, ki se je v Italijo preselil iz Avstralije. Brez čustvenih težav sem mu sledila v njegovo domovino, se zaposlila pri tastu, ni nama šlo slabo. Žal je ljubezen po desetih letih, ker ni bilo otrok, zvodenela, pospravila sem svoje imetje in se vrnila najprej v Milano, od tam pa k stricu, ki je po vseh ljubezenskih zvezah, ki jih je imel, po težki bolezni ostal sam.

Še kot študentko me je zanimala 'ulična umetnost'. Ne le v Milanu, tudi drugje po svetu sem odkrila, da je med klošarji veliko umetniških duš. Ko sem še bivala v Avstraliji, sem kupila nekaj slik in svilenih rut pri staroselcih, aboriginih. Dve leti sem na primer delala tudi v skupnosti Mapuche v regiji Araucanía v Čilu. Tam sem se naučila piti mate čaj, moj najljubši. Kjer koli sem bila, sem se o ljudeh največ naučila iz opazovanja. Nešteto ur sem presedela po kavarnah, na klopeh v parku, pred šolami, v univerzitetnih središčih, nakupovalnih ulicah, tržnicah. Ljudje se obnašajo zelo spontano, če nimajo občutka, da jih kdo 'proučuje',« se je zasmejala.

»Še nekaj moram povedati: kamorkoli sem šla, povsod sem naletela na Slovence. Nekateri so bili že 'udomačeni', drugi le naključni potniki oziroma antropologi ali prostovoljci kot jaz. Je pa zanimivo še nekaj: čeprav so bila naša srečanja izjemno topla in čustvena, čeprav smo si obljubili 'prijateljstvo za zmeraj', pa so se vezi hitro pretrgale, ko smo šli vsak po svoje. Kako že rečemo? Stran od oči, stran od srca?

Nekdanji mož Filip je kasneje, ko si je ustvaril še eno družino in ko so se mu rodili otroci, želel z menoj ponovno navezati stike. Njegove telefonske klice sem striktno prekinjala, nisem pa mu odgovorila niti na elektronsko pošto. Kar je bilo, je bilo, zakaj bi me vsakič, ko bi slišala njegov glas, bolelo srce?

Pa da se vrnem k stricu Bernardu: ko je bil star malo čez petdeset, so mu odkrili raka na prostati, ki pa je po obsevanjih praktično izginil oziroma je obmiroval. Takrat sem ravno dobila redno zaposlitev v Mariboru. Ko me je prosil, naj se preselim k njemu, da mu bom predvsem v moralno pomoč, nisem oklevala, četudi mi je bila služba pisana na kožo.

Pomagal mi je najti drugo, ki jo opravljam še danes. Ko sem ga zagledala, sem se ga ustrašila, saj je bil zelo spremenjen, pa ne toliko po zunanjosti kot duhovno. Moje boleče izkušnje so mi govorile, da začne neko življenje počasi ugašati takrat, ko se pretirano zatekamo v spomine oziroma ko sami pri sebi delamo inventure, kaj smo naredili prav in kaj narobe. Stric mi je v dolgih večerih, ki sva jih preživela ob kozarcu vina, pripovedoval tudi o svojem ljubezenskem življenju. Šel je celo v podrobnosti, tako da sem takrat prvič v življenju slišala, kako poteka spolni akt med dvema moškima. Čez kakšnih pet let si je po nerodnosti zlomil nogo. Ob tej priložnosti so mu odkrili osteoporozo, kar ga je zelo prizadelo, saj je nekako računal, da si bo prej ali slej spet našel ljubimca. Milim, da mi tam v nebesih ne bo zameril, če povem, da je imel za srečanja z njimi posebno spalnico. Bila je v oranžno-črnih barvnih tonih, na stropu in na steni so bila ogledala, v omari pa je hranil celo vrsto usnjenih hlač ter jermenov in pasov za prsni koš. Ko sem po njegovi smrti praznila police, sem naštela na primer vsaj dvajset različnih sponk za bradavice, tam je bila pisana zbirka lubrikantov, dildov in brez števila igračk, ki jim ne vem imena. Soba mi je delovala kot mučilnica, njemu pa je pomenila svetišče.

Imel je tudi bogato zbirko zelo erotičnih fotografij, nekatere sem videla, vseh ne, ker jih je sežgal, preden me je spustil v svoje zavetišče. Nekoč sem ga vprašala, kdo mu je bil od vseh, s katerimi je prijateljeval, najbolj pri srcu. Prostodušno mi je naštel imena …

Ne mine dan, da ne bi mislila nanj. Bil je izjemno inteligenten, načitan, ljubeč moški, a je v sebi nosil prekletstvo drugačnosti, zaradi katere so se ga domači sramovali. Kako bi se ga šele, če bi poznali vso resnico …«