Neznani Jurčič – magični žurnalist

»Josip Jurčič (1844–1881) spada med velikane slovenske literature, je avtor prvega romana Deseti brat in prve tragedije Tugomer ter številnih povesti in romanov. Njegovo literarno delo je standardni del šolskega kurikuluma. Dominantni narativ o njegovem delu in življenju poudarja, da je bil od leta 1871 pa do smrti desetletje pozneje urednik časnika Slovenski narod, ki je v vse segmente družbe razširil narodnjaško idejo in afirmacijo slovenstva, vendar pa mu je žal to delo jemalo moči za pisateljsko ustvarjanje. Njegov žurnalizem je še vedno deležen drugotne pozornosti. Pričujoča knjiga si je za izziv vzela fenomen Slovenskega naroda, ki je začel izhajati leta 1868 v treh izdajah na teden in je imel tristo naročnikov, Jurčič pa ga je leta 1873 preoblikoval v prvi slovenski dnevnik, ki je imel za časa njegovega življenja okoli tisoč naročnikov. Povečati naklado za trikrat v enem desetletju je danes v časopisju poslovni čudež. A še toliko bolj na Slovenskem v sedemdesetih letih 19. stoletja, kjer so z naklado do tisoč izvodov kraljevale Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, ki pa so z nasveti za kmetovalce, živinorejce in obrtnike imele zagotovljeno naklado. Jurčič ni prodajal nasvetov, zato je moral ustvariti drugačen model časopisa, ki bo vnel bralce z vsebino, zgodbami in stilom. Njegov uspeh je epohalen, bil je prvi slovenski list, ki je izhajati večkrat na teden in preživel, še več – postal je osrednji dnevnik v slovenskih deželah. /…/ Jurčičev projekt je bil dobra žurnalistika, ki je zahtevala lik pisatelja, ki piše krajše članke, obenem pa je bila tudi novinarstvo, ki vsakodnevno bralcem prinaša vesti. Urednik je iz nič zgradil dopisniško mrežo, ustvarjal nove novinarske žanre, predvsem pa je uspel iz banalnih vsebin, tudi iz poročil o umrlih, napraviti zgodbe. Če je v svetovni literaturi velikan med pripovedniki Gabriel Marquez s svojim magičnim realizmom, je Jurčič v slovenskem novinarstvu ustvaril magični žurnalizem. A kako ga predstaviti sodobnim bralcem? Že branje teden dni starih časopisov je duhamorno početje, kaj šele brskanje po poldrugo stoletje starih dnevnikih. Tam se nahajajo drugačne rubrike, postavitve, hierarhije dogodkov, predvsem pa je sodobni bralec oropan historičnega konteksta vsakdana, iz katerega šele razume časopisne niti.« (str. 7–9)

Naloga, ki jo je s to knjigo opravil njen avtor, je po eni strani donkihotska, po drugi pa hvalevredna. Piše o času, ko se je časopisna doba šele prav začenjala. Zdaj, ko je očitno v zatonu, pa lahko ta podvig Bernarda Nežmaha samo pozdravimo!