Nevesta iz pisem

Pri Paddyju se je Gabru življenje obrnilo na bolje. Delo je bilo naporno, vendar je bil zanj pošteno plačan in čutil je, da je nekaj vreden. Lastnik in stranke so ga imeli radi. Kadar jim je avto popravil hitreje, kot so pričakovale, so mu stisnile v roko še kakšen dolar napitnine.

»Denarja nisem zapravljal,« je nadaljeval Gaber. »Kupoval sem samo tisto, kar sem nujno potreboval. Vse drugo sem dajal na stran, ker sem želel tudi sam odpreti mehanično delavnico. V Ameriki, seveda. Nisem si predstavljal, da bom s prihranjenim denarjem delavnico nazadnje postavil kar doma.

Med tednom sem bil od jutra do večera med avtomobili. Paddy mi je nadure plačal, znal pa je tudi reči, naj grem domov in se naspim. Bil je strog, toda pravičen. Česa takega pri teti in stricu nisem poznal.

Družabnega življenja skoraj nisem imel. Ob nedeljah sem šel k maši, kjer sem se srečal z nekaterimi Slovenci. Ko sem se malo vživel, sem se župniku ponudil, da lahko pomagam pri drobnih obrtniških delih.

Med Slovenci, s katerimi sem se družil, sem spoznal tudi Agato. Bila je prijazna, lepo vzgojena in všeč mi je bila bolj, kot sem si upal priznati. Nekajkrat sva se srečala in dobro sva se razumela. Toda ona je študirala, jaz pa sem bil samo mehanik. Njeni starši so najini zvezi zelo nasprotovali. Dosegli so, da sva se razšla. Bilo mi je zelo hudo. Počutil sem se manjvrednega. Delal sem, dobro zaslužil, nikomur ničesar dolgoval, a v njihovih očeh nisem bil dovolj dober. Takrat so bili popularni advokati, jaz pa sem bil le fant v umazanem kombinezonu.

Nekoč je nekdo v klopi, kjer sem običajno sedel, pustil Ognjišče. Vzel sem ga v roke, ga prelistal in na zadnji strani našel oglase. Med njimi sem našel tudi oglas dekleta iz Slovenije, ki si je želelo dopisovanja.

Nekaj dni sem potem zbiral pogum. Kaj naj napišem neznanemu dekletu? Nazadnje sem ji povedal, kdo sem, kje živim, kaj delam. Po izkušnji z Agato se mi je zdelo bolje, da vsaka takoj izve, da nisem kakšen gospod v kravati.

Ko je čez več kot mesec dni prišel njen odgovor, sem bil presrečen. Marinka je pisala preprosto in odkrito. Živela je na kmetiji z ostarelimi starši. Rodila se je kot četrti otrok. Ko je prišla na svet, je bil najmlajši od treh bratov star že skoraj osemnajst let, starejša dva pa sta bila poročena. Bila je, kot je sama rekla, »postrganček«.

Pisma so več kot pet let romala sem in tja čez ocean. Takrat ni bilo elektronske pošte in telefonski pogovori so bili dragi. Če ga dolgo ni bilo, sem se spraševal, ali je bolna, jezna name ali pa si je našla drugega.

Drug drugemu sva napisala praktično vse: kaj sva delala, česa naju je bilo strah, kaj naju je razveselilo in kaj razjezilo. Pisala sva si o tem, kakšno družino si želiva, o veri, otrocih in o življenju nasploh. Danes si zakonci marsičesa ne povedo niti po desetletjih skupnega življenja, midva pa sva si zaupala vse, še preden sva se prvič objela.

Po več kot petih letih sem ji predlagal, naj pride k meni v Ameriko. Napisal sem ji, da bo pri meni kraljica in da ji ne bo treba delati. Nad mojo »rajsko« ponudbo ni bila niti malo navdušena. Odpisala mi je, da si življenja brez dela ne predstavlja in da ni rojena za to, da bi sedela križem rok.

Skozi najino dopisovanje sem vedel, da je zelo navezana na starše. Ti so računali, da bo ostala doma, skrbela zanje in prevzela kmetijo, ker sorojencem kmečko delo ni dišalo. Naravnost mi je povedala, da staršev ne more zapustiti in da v Ameriko ne bo prišla.

Priznam, da sem bil razočaran. Ustvaril sem si lepo življenje, imel sem dobro službo, hišo, prihranke in načrte za svojo delavnico. Vrnitev domov se mi je zdela enaka, kot če bi z rokami nekaj sezidal, z ritjo pa potem to podrl. Marinka me ni silila. Še naprej mi je pisala, spraševala, svetovala in čakala. Minili sta še dve leti, preden me je dokončno pregovorila.

Najbolj nenavadno je, da sva imela že vse dogovorjeno za poroko, ko se še nisva videla v živo. Drug o drugem sva imela veliko fotografij, a fotografija je fotografija. Prvič sva si stala nasproti šele kakšen teden pred poroko.

Ko sem jo zagledal, sem si oddahnil. Bila mi je všeč, jaz pa očitno tudi njej. Imela sva veliko srečo. Lahko bi se zgodilo, da bi si bila v pismih blizu, v resničnem življenju pa se ne bi privlačila. Ko sem jo objel, se mi je zdelo, kot da jo poznam od nekdaj.

Z ameriškim denarjem sva zgradila hišo in mehanično delavnico. Sanje so se mi uresničile, samo na drugem koncu sveta. Delavnico je danes v sinovi lasti. Tudi zakon je bil lep tudi zato, ker sva se prek pisem duhovno dobro spoznala. Vedela sva, kaj kdo misli, česa ne prenese in kaj mu je sveto.

Dokler je bila Marinka pri zdravju, sva vsaka tri leta obiskala Paddyja. Nikoli nisem pozabil, kaj je storil zame. Ko je umrl, sva obiskovala družino njegove hčerke. Letos pa se je zgodilo nekaj, kar mi je polepšalo življenje: vnukinja, ki je dobila športno štipendijo na Cleveland State University, se je spoznala s Paddyjevim vnukom in se z njim lani tudi poročila.

Tako se je krog sklenil: dobra beseda neke Hrvatice me je pripeljala do Paddyjeve delavnice, preko Ognjišča sem spoznal Marinko. Desetletja pozneje sta se najini družini povezali še s poroko vnukov.

Na Ameriko imam veliko lepih spominov. Človek marsikaj odpusti, pozabi pa težko, zlasti če so ga izkoriščali ljudje, ki bi ga morali imeti radi. Če ne bi odšel od tete in strica, kdo ve, ali bi bil sploh še živ. Življenje me je naučilo, da se včasih najlepše stvari začnejo z vrati, ki nam jih nekdo zaloputne pred nosom.«