Nekoč na ulici, danes v galeriji

Aktualna razstava, ki je od konca novembra na ogled v Galeriji Loškega muzeja, v grajski kapeli, vhodni avli in – kot se za sodobno umetnost spodobi – morda še kje v grajskem poslopju, nosi naslov po delih in akcijah hrvaškega umetnika Marijana Molnarja iz leta 1979, ko je pozival državljane oz. občinstvo k podpisu peticije za demokratizacijo umetnosti, se pod tem sloganom pojavljal zamaskiran v časopisih, pisal grafite ali nameščal transparent na fasado. Kot menita kuratorja razstave Barbara Borčić in Darko Šimičić, slogan, neposreden in odločen kot je, dobro ponazarja umetniško vzdušje tistega časa.

Osnova za razstavo je prav zbirka Darka Šimičića in se osredotoča na dela umetnikov iz širšega jugoslovanskega prostora v obdobju med letoma 1960 in 1990. Razstavo so v Loškem muzeju pripravili v sodelovanju z omenjenima kustosoma in Inštitutom Tomislav Gotovac iz Zagreba.

Kot je ob odprtju razstave povedala direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj, gre za zelo pomembno obdobje, ko je umetnost nastajala tudi izven muzejev in galerij. To je bil čas, ko se ustvarjalci niso predstavljali le v galerijah, ampak so svoje umetniške akcije predstavljali na zidovih, ulicah, trgih, v naravnem okolju … »Sodelovanje pri snovanju razstave ni bilo vselej preprosto, bilo pa je zelo inspirativno. Darko Šimičić je v obdobju, ki ga razstava zajema, aktivno sooblikoval in podpiral umetniško sceno. Še posebno pomembno je, da gre za umetnice, umetnike in umetniške skupine iz celotnega prostora nekdanje skupne države.«

Verjel je v pomen zbirke

Kot poudarjata kuratorja, ne gre zgolj za tematsko razstavo ali predstavitev zasebne zbirke, pa vendar je oboje hkrati. In še nekaj več. Na razstavi spoznamo »novo umetniško prakso« ustvarjalk in ustvarjalcev – slikarjev, pesnikov, fotografov, filmskih delavcev, performerjev – ki so eksperimentirali v vseh tradicionalnih umetniških panogah, hkrati pa bili odprti za nove medijske oblike umetniškega ustvarjanja. Pri svojem delovanju so poudarjali temeljna etična stališča nasproti vizualni estetiki modernizma, etika je zanje postala pomembnejša od estetike.

»To ni bila umetnost, ki bi glorificirala državo, ampak je na družbo in svoje okolje gledala kritično, hkrati pa si je zastavljala vprašanja o umetnosti in umetniku samem ter o sredini, v kateri ustvarja,« poudarja Darko Šimičić. Na razstavi se tako srečujemo s številnimi izjavami, ki so bile v tistem času zelo radikalne in so od umetnikov zahtevale dobršno mero poguma.

»Prvenstvena ideja, da sem začel graditi to zbirko, je bila, da sem si to res želel, druga pa, da je to umetnost treba ohraniti, saj gre za dela mojih prijateljev. Hkrati sem se zavedal, da gre za zelo pomembna umetniška dela, in na neki način vseskozi verjel, da bodo nekoč prišla v muzeje in bodo vredna za predstavitev v najpomembnejših izmed njih,« na vprašanje, ali je kdaj razmišljal, da bo njegova zasebna zbirka nekoč v takšnem obsegu na ogled na razstavi, in to prav v Sloveniji, odgovarja Darko Šimičić in se ob tem spominja: »Ampak v tistih letih si v to nisem upal povsem verjeti. Če bi mi nekdo konec sedemdesetih let rekel, da bo delo Življenje, ne (pa) parole Željka Jermana, ki sem ga kupil nekje v devetdesetih, razstavljeno v najpomembnejši nemški galeriji sodobne umetnosti Hamburger Bahnhof, bi rekel, da malo pretirava. Ampak zgodilo se je prav to. Hočem reči, jaz sem sicer vedno verjel, da bo svet nekoč razumel, da je to, kar imam jaz rad, vendarle vredno tudi za predstavitev širši javnosti.«

Ob tem omenja, da so od marca lani v Muzeju moderne umetnosti MoMA v New Yorku na triletni razstavi na ogled tudi dela skupine Gorgona, Julija Kniferja, Ivana Kozarića in Mangelosa, umetnikov, katerih dela so na ogled tudi na pričujoči razstavi na Loškem gradu.

K demokratizaciji umetnosti

Razstava ni zasnovana kronološko, ampak raje odpira možnost dialoga med deli, idejami in praksami. Dela so predstavljena v petih medsebojno prepletenih sklopih: noart življenje, ne (pa) parole, posameznik – skupina, paysage in oslikana beseda.

Na ogled so dela, ki so jih ustvarili umetnice, umetniki in umetniške skupine: Marina Abramović, Branko Balić, Boris Cvjetanović, Vlasta Delimar, Braco Dimitrijević, Dubravka Đurić, Gorgona, Grupa KÔD, Tomislav Gotovac, Zlatko Hajdler, Matjaž Hanžek, Sanja Iveković, Željko Jerman, Julije Knifer, Ivan Kožarić, Katalin Ladik, Laibach Kunst, Miroslav Mandić, Mangelos (Dimitrije Bašičević), Vlado Martek, Milenko Matanović, Slavko Matković, Marijan Molnar, David Nez, OHO, Marko Pogačnik, Bogdanka Poznanović, Mirko Radojičić, Rajko Radovanović, Vladan Radovanović, Rdeči Peristil, Skupina šestih avtorjev, Nejč Slapar, France Pibernik, I. G. Plamen, Đuro Seder, Mladen Stilinović, Sven Stilinović, Josip Stošić, Bálint Szombathy, Judita Šalgo, Miško Šuvaković, Raša Todosijević, Slaven Tolj, Marija Grazio Tolj, Goran Trbuljak in Josip Vaništa.

Kot sporočajo iz Loškega muzeja, z razstavo in spremljajočimi dogodki želijo vsaj fragmentarno predstaviti to bogato dogajanje ter novo umetniško prakso v takratnih večjih in manjših jugoslovanskih mestih, od Beograda, Ljubljane in Zagreba pa vse do Novega Sada, Kranja, Škofje Loke, Splita, Subotice in Dubrovnika. Ob tem vzpostavljajo dialog s konceptualno dediščino skupin in umetnic oz. umetnikov, usmerjeno k demokratizaciji umetnosti, hkrati pa želijo prikazati, da umetnost ni samo odraz sveta, temveč spodbuja tudi družbena vprašanja ter odpira prostor dialoga in sodelovanja.