(Ne)dostopnost javnega prevoza

Kako je poskrbljeno za ljudi z invalidnosti v javnem prevozu? Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik ugotavlja, da slabo. Pred kratkim, ob svetovnem dnevu človekovih pravic, je opozoril na sistemsko diskriminacijo ljudi z invalidnostmi tudi na tem področju. »Ljudje z invalidnostmi medkrajevnega javnega potniškega prometa ne morejo uporabljati, saj avtobusi še vedno niso prilagojeni za potnike z gibalnimi oviranostmi. Zakonski rok za zagotovitev dostopnosti avtobusov je potekel, neizpolnjevanje zavez se vleče že peto leto. Zato smo vložili prvo v nizu tožb proti avtobusnim prevoznikom, ki v nobenem pogledu ne sledijo določbam zakona in ne začenjajo potrebnih korakov, da bi bil medkrajevni prevoz dostopen tudi ljudem z invalidnostmi,« je poudaril Lobnik.

Junija 2023 je slabo stanje na tem področju zabeležil tudi v posebnem poročilu, pristojne pa opozoril, da se je rok za prilagoditev avtobusov, določen v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov, iztekel že decembra 2020. »Neizpolnjevanje zavez iz zakona se vleče že peto leto, ljudje z gibalnimi oviranostmi ne morejo uporabljati nečesa tako vsakdanjega, kot je medkrajevni javni prevoz. To pa jim ni omogočeno samo zaradi njihove invalidnosti, kar je diskriminatorno,« pravi.

Kot so pojasnili, bo zagovornik v pravdi zastopal osebo z invalidnostjo, ki uporablja električni invalidski voziček. Iz kraja, kjer živi, se je želela z avtobusom pripeljati v večji kraj na fizioterapijo. Ko je želela priti na avtobus, se je izkazalo, da ni prilagojen za prevoz ljudi z gibalno oviranostjo, avtobusno podjetje pa ji tudi ni zagotovilo nadomestnega prevoza, kot je to predvideno po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov. Oseba se je zato odločila za tožbo zaradi diskriminacije, Zagovornik pa za novo zastopanje stranke pred sodiščem, kot mu to omogoča 41. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo. »V pravdi ne gre samo za zaščito osebe, ki se je odločila za tožbo, ampak za boj za dostojanstveno obravnavo vseh ljudi z gibalnimi oviranostmi in drugimi invalidnostmi. Ti so samo zaradi te svoje osebne okoliščine prikrajšani pri možnosti, da bi bili neodvisni in da bi enako kot vsi drugi lahko uporabljali javno storitev, ki je namenjena vsem,« pojasnjuje zagovornik Lobnik.

Za konec še poudarja, da v Sloveniji na področju varstva pravic ljudi z invalidnostmi zaostajamo za zavezami, ki smo si jih kot družba dali. »Tudi v mednarodnem kontekstu smo že leta 2008 ratificirali Konvencijo o pravicah invalidov. Ta določa, da je treba ljudem z invalidnostmi omogočiti neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh področjih življenja. Enako obravnavo, tudi pri dostopu do dobrin in storitev, smo ljudem z invalidnostmi določili tudi v ustavi, Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov in Zakonu o varstvu pred diskriminacijo. Slabša obravnava nastaja zaradi nespoštovanja zakonskih določil. Zagovornikova posebna poročila, priporočila in prevzemanje zastopanja v pravdah so prizadevanja, da bi ta zaostanek zmanjšali vsaj pri tako pomembnih zadevah, kot je mobilnost.«