Naveza Tomazin-Virk

»Vrh doseževa v poznem popoldnevu čudovitega avgustovskega dne. Tema naju tokrat ne bo priganjala, zato si lahko privoščiva počitek in uživanje. Meni je ena najlepših postranskih zadev malica na vrhu, Tomu pa začuda ne. Ko se mastim s skromnimi ostanki iz oguljenega nahrbtnika, me Tomo stoično opazuje. 'Pa ja ne hujšaš,' ga zbodem, a se le dobrodušno zareži. Danes sva pokurila mnogo več kalorij, kot sva jih zaužila. Po takem vzponu zadovoljstvo vedno prevlada nad utrujenostjo. Občutek utrujenosti pravzaprav zadovoljstvo nad doseženim in doživetim le še okrepi, saj telo sporoča, da je zmoglo, da si zmogel in dosegel zahteven, naporov in tveganja vreden cilj, da si, predvsem zase, storil nekaj pomembnega. Kot prva sva preplezala lepo, zahtevno novo smer v osrednjem delu ene najmogočnejših sten v Julijcih. Prvenstvena smer za vedno ostane tvoja in soplezalčeva, zapisana v zgodovino alpinizma z različno velikimi črkami, odvisno od zahtevnosti, pomembnosti in še česa. Je avtorsko delo plezalcev, čeprav nismo naredili nič posebnega, le kot prvi ljudje, 'odkar svet stoji', smo svoje telo z močjo mišic, uma in volje, s pogumom in motivacijo spravili preko strme, prepadne skalne gmote do vrha gore. Nič, malo ali zelo veliko, odvisno od zornega kota. Dobro se je zavedati, da bo gora oziroma stena v njej, ki si jo kot prvi preplezal, ostala enaka kot prej, edina od daleč nevidna sprememba v njej bo kak klin, ki si ga zabil in pustil, ali pa kak skalni možic, ki si ga iz kamnov zgradil na kaki polici v spomin in dokaz svojega vzpona. Prežet z nedavnim velikim himalajskim doživetjem imam že izbrano ime za najino pravkar preplezano prvenstveno smer, ki bi zaradi višine, težavnosti in lepega poteka lahko postala klasika Julijcev. Tomo se s predlogom strinja. Pred kratkim sem se vrnil z odprave na Čo Oju, 8201 meter visoko goro sredi Himalaje, na meji med Nepalom in Tibetom. Čo Oju, kar v prevodu pomeni Turkizna boginja, je čudovita in mogočna gora, vredna vsega, kar sem takrat lahko dal na tehtnico svojih gorskih hrepenenj: čas, zdravje, vse svoje moči, eksistenco …« (str. 173–174)

Navedeni odlomek je iz poglavja, v katerem avtorja opišeta, kako sta preplezala prvenstveno smer v skoraj tisoč metrov visoki severni steni Rjavine nad dolino Kot. Njuna knjiga je gotovo ena boljših v bogatem žanru alpinistične literature. V njej beremo, kako se dva močno različna posameznika trajno povežeta v alpinistični navezi, ki postane trajno prijateljstvo. Povezovanje različnega pa je v našem času tudi najboljša možnost našega skupnega preživetja …