Navdihujoče zgodbe invalidov

Karin in Jaka v Narodni galeriji (2)

V Narodni galeriji v Ljubljani delata dve osebi z Downovim sindromom: poleg Jaka Blejca tudi Karin Grom. Stara je 29 let, prihaja s Stare Vrhnike. V prostem času med drugim rada poje in potuje po svetu.

»Na delo v Narodno galerijo prihajam enkrat tedensko samostojno z avtobusom. Tukaj mi je všeč, prihajam z veseljem. Samo delo je raznoliko in kar obsežno. Uničujem dokumente, pripravljam gradivo v lahkem branju in komaj čakam, da pride ven knjiga, lepim in pišem naslove na kuverte, pripravljam tudi pakete za razne slike, za šole, za otroke ... Poudarila bi vodenje obiskovalcev po galeriji, ki sem ga imela za očetov rojstni dan. To mi je bilo zelo všeč in upam, da bom lahko še kdaj ponovila,« je povedala.

Njena najljubša slika v galeriji je slika Luize Pesjak, ki jo je predstavila tudi v posnetku za širšo javnost. »Njen avtor je Mihael Stroj, ki je bil znan slikar. Najbolj je bil znan kot portretist. Na njegovih portretih so bili bogati meščani, meščanke in otroci. Stroj je slikal hitro. Bil je zanesljiv. Naslikal je tudi Luizo Pesjak. Bila je slovenska pisateljica, pesnica in celo prevajalka. V mladih letih je spoznala Franceta Prešerna v očetovi odvetniški pisarni. Znana je bila po tem, da je napisala besedilo opere Gorenjski slavček. To je bila ena izmed prvih oper v slovenskem jeziku. Luiza je na sliki oblečena v belo svileno obleko, zavita je v belo-moder šal, na desnici ji počiva monokel, steklo za eno oko. Ker ima gospa monokel, lahko sklepamo, da je bila Luiza učena in je veliko brala. V naročju ima bidermajerski šopek, na obleki ima broško, v ušesih ima uhane. V njenih laseh počiva modro cvetje.«

Karin in Jaka sta dokaz, da so lahko osebe z Downovim sindromom vključene tudi v delo v galerijah. V Narodni galeriji je njuna mentorica Tjaša Debeljak Duranović, ki je pojasnila, da oba opravljata raznolika opravila, največ pa je pisarniškega dela. »Najprej smo jima pokazali potek dela, ga opravljali skupaj, potem pa sta postala že tako samostojna, da ga opravita sama in vestno. Vse si beležita v poročila, ki so sedaj že zelo obsežna. Poskušamo delati tudi vsebine, ki jih uporabniki pripravljajo za uporabnike, kot so besedila v lahkem branju. V pomoč so nam razne publikacije, ki so namenjene osnovnošolcem, skupaj smo pripravili miselni vzorec za opis umetnine in nato se lotimo posnetkov. Sproti dobivamo ideje, kaj vse bi še lahko delali. Marsikaj predlagata tudi Jaka in Karin in počasi peljemo našo zgodbo naprej.«

Oba sta vesela, da sta dobila to priložnost, in si želita, da bi bilo priložnosti za osebe z Downovim sindromom še več. »Moj svet, v katerem živim, je tak kot svet vsakega človeka. Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleko, imam osnovne človekove potrebe. Predvsem pa so pomembni razumevanje, prijaznost in ljubeznivost ljudi. Lahko sem sit, imam dobro obleko, a ko grem po ulici in slišim besede, kaj pa ta dela tukaj, me to zaboli. Ta človek me ne pozna, ampak si vzame pravico, da me sodi na podlagi mojega videza. On ne ve, da jaz tega njemu ne bi rekel nikoli, saj mi je prijaznost pomembnejša. Ljudje z Downovim sindromom potrebujemo in dajemo predvsem ljubezen in prijaznost,« je o tem, kaj potrebujejo ljudje z Downovim sindromom, za konec povedal Jaka Blejc. (Konec)