Navdihujoče zgodbe invalidov

Boštjan Štefanič (2)

Boštjan Štefanič je slep od rojstva, na desno oko ima pol odstotka ostanka vida, levo oko ima umetno. Prihaja iz Radeč, živi v Celju, povezan pa je tudi z Gorenjsko. Pri sedmih letih se je vključil v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, današnji Center IRIS, kjer je najprej obiskoval malo šolo, nato pa po nekaj mesecih sredi leta poskusno šel v prvi razred in tam ostal. Pisalo se je leto 1987. Kasneje se je v Škofji Loki izšolal za telefonista, a tega dela ni nikoli opravljal. Kot brezposelna oseba je bil kar 14 let prijavljen na zavodu za zaposlovanje, nato pa je stvari vzel v svoje roke.

Pojasnil je, da je prva slepa oseba v Sloveniji, ki je opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo za knjigovodjo, in v tem poklicu je še danes. Je lastnik podjetja Eviras, ki se ukvarja z računovodskimi, knjigovodskimi in revizijskimi dejavnostmi ter davčnim svetovanjem. Dokazuje, da se tudi slep človek lahko ukvarja z računovodstvom. »Nemogočih stvari skorajda ni. S tehniko, ki nam je danes na razpolago, je vse mogoče. Moje delo v celoti poteka digitalno, ker s tem odpadejo določene omejitve,« je povedal.

Podjetju Eviras je pred leti dodal še osebno asistenco in registriral nepridobitni zavod za vključevanje ranljivih skupin v širšo družbo Prava možnost, ki ima že več kot štirideset zaposlenih in v njem je zaposlen tudi sam. Prav tako uporablja storitev osebne asistence. »Osebna asistenca ti v primeru, da imaš dobrega asistenta, ki je dovolj fleksibilen, lahko da veliko. Lahko si mobilen, greš na dogodke, skratka povsod, kamor brez asistenta sam ne bi mogel. Asistenca je v osnovi zastavljena dobro, problem pa vidim v tem, da ni narejena evalvacija, kaj uporabnikom prinaša, da bi bile dostopne ugotovitve, da uporabniki sedaj živijo bolje, da delajo nekaj, česar prej niso mogli. Zaradi tega, ker teh podatkov ni, tudi tisti, ki asistence ne poznajo, mislijo, da je to oskrba oziroma skrb za invalidno osebo, kar ni res. Glavni pri asistenci bi moral biti uporabnik, ne pa asistent, a sedaj je ravno obratno. Sindikati se borijo za pravice osebnih asistentov, za pravice uporabnikov pa se ne bori nihče,« je predstavil svoj pogled. Dodal je še, da je pomembno, da se ne zanašaš samo na asistenta, ampak da se še vedno trudiš čim več stvari narediti sam, da je asistent pomoč, ne pa potuha.

Čim bolj si želi biti vključen v družbo, hkrati pa je dodal, da se bodo na tem področju stvari izboljšale, ko se bodo zgodile spremembe v miselnosti ljudi. »Moj pogled na vključevanje v širšo družbo je, da se marsikaj da, vendar težava nastane, ko polnočuteči oziroma videči niti možnosti ne dajo. Če bi se na primer sedaj, ko imam že 14 let delovnih izkušenj, prijavil na razpis za računovodjo, me verjetno ne bi izbrali, ker bi najprej videli tisto, česar ne morem, kot tisto, kar lahko. Ne morem voziti avtomobila, dokument pa lahko obdelam s pomočjo skenerja in programov OCR. Tudi na zasebnem področju ni nič drugače. Vsako osebo nasprotnega spola najprej zmoti tisto, česar ne moreš, kot da bi videla tisto, kar bi lahko. Če nisi po standardih, kot pravimo, si popolnoma nezanimiv in največkrat niti priložnosti ne dobiš. Treba je ozaveščati in mogoče se bo pa kdaj premaknilo na bolje. Sami zakoni niso dovolj,« je jasen.

Upa, da bo svoje delo lahko opravljal čim dlje. Ena izmed njegovih želja za prihodnost pa je, da bi kot tonski tehnik delal na kateri izmed radijskih postaj.

(Se nadaljuje)