Navdihujoče zgodbe invalidov

Boštjan Štefanič (3)

Zelo pomemben mejnik v življenju Boštjana Štefaniča se je zgodil pred dobrega pol leta, ko je prvič prespal v svojem lastniškem stanovanju.

»Prihajam iz Radeč, kjer možnosti zame za delo ni, tudi družbe nimam, ker sem bil zaradi življenja v internatu predolgo od doma, tako da si niti nisem mogel stkati prijateljskih vezi. Imam pa tam starše, sestro in nečakinje. Ostalo imam vse v Celju, torej pisarno in prebivališče, zato je bil moj cilj, da se v Celju tudi ustalim. Bival sem v bivalni enoti Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, ki je prehodna in tudi sam sem jo tako jemal. Prijavljal sem se na razpise za neprofitna stanovanja, ker se slepa oseba v skladu s pravilniki nanj lahko prijavi tudi zunaj občine stalnega bivališča, če je tam boljše življenje, delo, socialna oskrba in podobno. Dvakrat sem se prijavil in nikoli me niso niti uvrstili na listo. Na en razpis sem leta 2022 sprožil celo upravni spor na sodišču, ki še do danes ni rešen,« je predstavil težave, s katerimi se je srečeval pri iskanju stanovanja.

Lani se mu je nato ponudila priložnost in kupil je stanovanje v bloku. Ustrezala mu je tudi lokacija. »Stanovanje je bilo potrebno prenove in opremil sem ga kar sam. Tehnične stvari sva uredila z asistentom. Čakam le še na priklop optičnega omrežja. Božiček mi je namreč prinesel televizijo. Veliko truda sem vložil, da bi lahko živel čim bolj samostojno, čeprav je to pomenilo tudi stroške. Kupil sem pralni stroj s povezavo na brezžično omrežje, da ga lahko upravljam s telefonom. Tudi zasloni na dotik na strojih so za slepega lahko problem. Vse, kar je mogoče, imam tako v stanovanju povezano z brezžičnim omrežjem. Čeprav imam osebno asistenco, želim biti samostojen, kjer je to le mogoče.«

Samostojen je tudi v prometu. Uporablja mestni promet. Pri opravilih, ki jih še ne zmore, mu pomaga osebni asistent. »Ena takšnih stvari so nakupi. Pripravim seznam in v trgovino greva enkrat tedensko. Čez teden sem doma v svojem stanovanju, ob koncih tedna pa grem domov v Radeče, včasih z vlakom, včasih pa me pelje osebni asistent. Domača juha, ki jo skuha mama, še vedno prija,« se je nasmehnil in dodal, da na ta način kombinira vaško in mestno življenje.

Za konec je opisal še, kako poteka njegov dan. »Okrog devete ure zjutraj grem v pisarno in ostanem toliko časa, kolikor mi ustreza. Po navadi si malico naročim, da mi jo dostavijo. Popoldneve preživljam doma v stanovanju, kjer je treba tudi kaj pospraviti. Če je vreme primerno, grem na sprehod po poteh, ki jih poznam. Teh še ni prav veliko. Večere pa po navadi preživljam v družbi knjige, poslušanju podkastov ali pa preprosto ob glasbi ... Hitro pride čas za spanje in potem že nov dan.« (Konec)