Navdihujoče zgodbe invalidov

Boštjan Štefanič (1)

Boštjan Štefanič je samozaposleni invalid, ki se je rodil z okvaro vida. »Po definiciji slepote in slabovidnosti iz oftalmološke stroke sem slepa oseba s pol odstotka ostanka vida. To pomeni, da vidim barvo, pomemben mi je kontrast, po poteh, ki jih poznam, hodim podnevi z belo palico, ponoči, če le ni nujno, okrog ne hodim,« je pojasnil delček svojih posebnih potreb.

V nadaljevanju je poudaril problematiko zaposlovanja oseb, kot je on. »Ni problem priti do izobrazbe, problem pa je, kako pridobljeno znanje prodati oziroma kako z njim služiti. Leta 1998 sem zaključil poklicno izobraževanje, zanimivo pa je, da se s področja, na katerem delam, sploh nisem nikoli formalno izobraževal. Po osnovni izobrazbi sem telefonist, a teh delovnih mest danes s kakšnimi izjemami ni več. Kot telefonist sem delal le tri mesece v času obvezne prakse, za preživetje pa nikoli. Tudi zaposlitvena rehabilitacija mi ni prinesla rezultatov, tako da sem stvari vzel v svoje roke. Imel sem pogum, tudi nekaj sreče.«

Zaposlitev si je ustvaril kar sam, in sicer na področju računovodstva in osebne asistence. Kljub svojim oviranostim je izkazal ogromno mero poguma, podjetniške žilice in iznajdljivosti, tako da ima danes kar dve zaposlitvi. Je ustanovitelj zavoda Prava možnost, ki ima več kot štirideset zaposlenih, obdržal pa je tudi popoldansko samostojno podjetje. Pravi, da delo pri njem poteka v celoti digitalno, ker s tem odpadejo določene omejitve.

Prestavil je svoje zaposlitvene začetke in nadaljevanje. »Na spletu sem našel informacijo, da neko računovodsko podjetje izvaja izobraževanje za delo na domu, in se vanj vključil. Srečal sem se z računovodskim programom. Nihče mi ni mogel pomagati, saj podporne tehnologije, ki jo uporabljam, ne poznajo. Izobraževanje je potekalo tako, da sem se vsega učil sam. Na koncu smo prišli tako daleč, da smo ugotovili, da orodje je, da se delati da, izobrazbe pa ni. Posledično sem se odločil za nacionalno poklicno kvalifikacijo. Problem je bil, ker leta 2011 ni bilo skoraj nobenega gradiva. Teorije sem se učil na forumih, prakso pa sem imel v računovodskem podjetju. Leta 2012 sem nacionalno poklicno kvalifikacijo tudi naredil in postal knjigovodja. Odločil sem se, da bom odprl samostojno podjetje in zato dobil tudi subvencijo Zavoda RS za zaposlovanje, ki je bila takrat na voljo. Uveljavljam lahko tudi nagrado za preseganje kvote in oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zaposlitvene rehabilitacije pa nisem zaključil. Samostojno podjetje sem obdržal vse do danes. Leta 2019, ko se je začel izvajati Zakon o osebni asistenci, sem k svoji dejavnosti dodal še storitev osebne asistence in leta 2020 registriral nepridobitni zavod Prava možnost.«

(Se nadaljuje)