Navdihujoče zgodbe invalidov

Igor Plohl (2)

Po osmih mesecih zdravljenja in rehabilitacije v UKC Maribor in URI Soča se je Igor Plohl vrnil v domače okolje – kot paraplegik. Pisalo se je leto 2009. »Ta­krat nisem bil sposoben živeti samostojno in neodvisno, zato sem se moral vrniti na dom k staršem. Prilagoditi je bilo treba pritličje hiše, predvsem kopalnico, ter zgraditi klančino, da sem bil v hiši lahko čim bolj samostojen in neodvisen,« je povedal. Poudaril je, da so mu poleg družine in sorodnikov ves čas ob strani stali tudi prijatelji.

Hitro se je vključil v poklicno rehabilitacijo. »Že v URI Soča sem povedal, da želim še naprej opravljati poklic učitelja. Ob strani mi je stal tudi takratni ravnatelj Osnovne šole Bojana Ilicha v Mariboru, kjer sem bil zaposlen nekaj let pred nesrečo. Še preden sem prišel na URI Soča – Služba Maribor, kjer sem opravljal poklicno rehabilitacijo, je bil tam ravnatelj in jih je seznanil z mojim primerom ter ponudil pomoč. V poklicno rehabilitacijo sem bil vključen en mesec. Deležen sem bil multidisciplinarne obravnave. Poklicna rehabilitacija je od mene zahtevala zelo veliko napora. Še vedno sem imel namreč hude nevropatske bolečine. Cilj rehabilitacije je bil ugotoviti zmožnost za nadaljnje delo v okviru pedagoškega poklica. Ob koncu sem moral pripraviti tudi vzorčno učno uro. Rezultat vseh prizadevanj je bil, da so strokovnjaki odločili, da sem zmožen za delo za polovični delovni čas z omejitvami, ki jih imam, ker sem na invalidskem vozičku,« je predstavil potek poklicne rehabilitacije.

Enega izmed ključnih izzivov mu je predstavljal prevoz. »Dolgoročno mi je bilo jasno, da potrebujem avtomobil. Na pomoč so mi priskočili prijatelji in zbrali denar, ki ga je bilo na koncu s pomočjo dobrodelnih prireditev in donatorjev dovolj, da sem si lahko kupil nov avtomobil. Je prilagojen, vgrajeno ima posebno ročko, ki mi omogoča, da ga vozim zgolj z rokami. Vrnil mi je izjemno velik del življenjske svobode in mi omogočil ponovno opravljanje poklica.«

Še preden se je zaposlil, se je znova tudi osamosvojil, zaživel na svoje. »Preselil sem se v stanovanjski blok v Lenart v Slovenskih goricah. Ima dvigalo in klančine, vsi prostori so mi dostopni brez arhitektonskih ovir. Blok ima tudi podzemno garažo, kar je še posebno pomembno v slabem vremenu. Tudi moje stanovanje je prilagojeno potrebam gibalno oviranega invalida. Zmorem živeti samostojno, enkrat na teden pa imam pomoč socialne oskrbovalke, ki mi pomaga počistiti stanovanje in opraviti dela, ki jih sam zaradi omejitev ne morem,« je dejal.

Že s prilagojenim avtomobilom in lastnim stanovanjem se je začela njegova zaposlitvena rehabilitacija v bolnišnični šoli, ki je organizacijsko enota Osnovne šole Bojana Ilicha. Deluje na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor. »Zaposlitvena rehabilitacija je potekala v sodelovanju z URI Soča – Služba Maribor in je trajala pol leta, do 31. avgusta 2010. Cilji so bili analizirati delovno mesto, izdelati načrt prilagoditve delovnega mesta, izdelati načrt potrebne opreme in sredstev za delo, se usposabljati na konkretnem delovnem mestu in tudi spremljanje in strokovna pomoč pri usposabljanju in izobraževanju. V tem času sem opravljal poklic učitelja, osnovnošolce učil geografijo in domovinsko in državljansko kulturo in etiko, poleg tega pa nudil tudi učno pomoč srednješolcem. Rezultat je bil, da sem se lahko nato čisto zares zaposlil za polovični delovni čas,« je še pojasnil.

(Se nadaljuje)