Navdihujoče zgodbe invalidov

Igor Plohl (1)

Na Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije so letos že peto leto zapored mednarodni dan invalidov, ki je 3. decembra, zaznamovali z dogodkom, namenjenim ozaveščanju o problematiki invalidov. Predstavili so navdihujoče primere dobrih praks njihovega zaposlovanja. Takšen je tudi primer mag. Igorja Plohla, profesorja geografije in sociologije, ki je po padcu z lestve v 29. letu starosti postal paraplegik, kljub svoji invalidnosti pa živi polno in samostojno življenje ter izpolnjuje svoje poslanstvo.

Do nesreče je prišlo 25. junija leta 2008. »Bil je praznik, in ker sem imel čas, sem se odpravil k staršem v Prlekijo, saj je pri njih nekaj dni prej divjalo hudo neurje in so potrebovali pomoč pri popravilu strehe. Pred tem sem živel povsem samostojno in neodvisno. Z bratoma in očetom smo skorajda že zaključili popravilo strehe, ko se mi je na lestvi zlomil klin. Padel sem približno tri metre v globino in si zlomil hrbtenico. Poškodba je bila res silovita. Starši so takoj poklicali reševalce. Takrat sem se zbudil iz nezavesti in ugotovil, da ne morem premikati nog in da jih niti ne čutim, tako da mi je bilo takoj jasno, da se je zgodilo nekaj zelo hudega, kar me bo za vedno zaznamovalo. Reševalci so me pripeljali v UKC Maribor, kjer so me urgentno operirali. Operacija je trajala več kot šest ur. Kirurg mi je pojasnil, da je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da pa je na žalost poškodba hrbtenjače tako huda, da po njegovem mnenju ne bom nikoli več hodil,« je obujal težke spomine.

V bolnišnici je bila njegova postelja čisto ob oknu in tako je ves čas opazoval Pohorje, ki ga je spominjalo na vse tisto, za kar se mu je takrat zdelo, da je za vedno izgubljeno. »Bal sem se, da ne bom nikoli več kolesaril, planinaril, potoval, da ne bom nikoli več opravljal svojega poklica. Zaradi tega mi je bilo še posebno težko.« Po enem mesecu so ga premestili v URI Soča. »Tam sem srečal nekaj strokovnjakov, ki so mi v tistih težkih trenutkih stali ob strani. Delovna terapevtka me je naučila osnovnih veščin, ki jih potrebujem kot paraplegik. Naučila me je, kako se obuti in obleči, kako se presesti s postelje na invalidski voziček in obratno ... Takrat sem imel izredno hude nevropatske bolečine, ki jih vsi paraplegiki nimajo. Ovirale so me pri gibanju in presedanju. Odpeljala me je tudi v bolnišnično šolo, ki deluje v URI Soča, in imel sem občutek, da mi je na ta način dala vedeti, da ne vidi ovir, da nekoč ne bi mogel opravljati svojega poklica, pa čeprav na invalidskem vozičku. Vsak dan sem imel tudi fizioterapevta, ki mi je razgibal noge in me počasi naučil, kako okrepiti zgornji del telesa. Ker ne morem hoditi, moje noge nadomeščajo moje roke, zato potrebujem močne, da lahko vsak dan tudi kilometre poganjam invalidski voziček, da se lahko normalno presedem na primer z invalidskega vozička v avto, kar je podvig, ki ga je včasih treba ponoviti tudi po večkrat na dan, da se lahko ukvarjam s športom in kvalitetno živim. Še danes po vseh teh letih tudi v domačem stanovanju telovadim in ponavljam večino tistih vaj, ki me jih je pred leti naučil fizioterapevt v URI Soča.«

V UKC Maribor in URI Soča je preživel osem mesecev, nato pa se je vrnil v domače okolje. »A takrat nisem bil sposoben živeti samostojno in neodvisno,« je dejal. (Se nadaljuje)