Naša Momika

Saška je bila sirota praktično od rojstva, saj je njena mama kmalu po porodu umrla. Šest sirot je pustila nemilostni usodi. Na srečo so si s časom opomogle in se postavile na noge.

»Rodila sem se leta 1962. Sorojenci so bili od mene precej starejši, predzadnja sestra je že obiskovala tretji razred osnovne šole. Tako kot vsi pred menoj sem bila rojena doma, saj bi mama, tako so mi pravili, raje umrla, kot se razgalila pred tropom zdravnikov. Pri njej je bila samo neka ženska iz vasi, pa še ta le takrat, ko sem se že skoraj rodila. Porod je potekal, kot je moral, mama je čez tri dni že opravljala svoje gospodinjske dolžnosti. Potem je začela tarnati, da jo neznosno tišči v trebuhu. Nihče od otrok ni točno vedel, kaj se z njo dogaja, zato ji niso mogli pomagati. Pozneje so rekli, da se ji je črevesje zasukalo. Če bi premagala svoj odpor do zdravnika in ga obiskala, bi morda preživela. Oče, ki ga čez teden ni bilo doma – vračal se je le ob sobotah ali še to ne – je kmalu po pogrebu pripeljal svojo sestro, ki smo jo klicali Momika. Bila je vdova brez otrok in vseh šest nas je morda prav zato sprejela z odprtim srcem. Njena edina 'napaka' je bila, da ni bila zaposlena, zato tudi ni imela lastnih prihodkov.

Spominjam se, kako me je vzela v naročje in se odpravila skoraj dvajset kilometrov daleč, kjer je zraven kamnoloma v neki baraki bival oče. Takrat so plačo prejemali še na roke. Počakali sva tik pred vhodom, in ko je prišel skozi vrata oče, ji je moral hočeš nočeš izročiti denar. Če ga ne bi prestregla, bi vse zapil v gostilni. Preden sva se vrnili domov, sva tja zavili tudi s teto. Oče je naročil golaž, mi odlomil pol žemlje, da sem jo lahko namakala v gosto omako. Zraven sem pila malinovec. S teto sva ostali toliko časa, dokler ni oče enega za drugim spil več kozarcev žganja. Potem mu je pomagala na noge in ga podpirala do barake, kjer se je zavalil na pograd in zasmrčal. Kdaj pa kdaj se je med potjo tudi spotaknil in padel v jarek.

Živeli smo zelo skromno, revno pravzaprav, čeprav se je Momika bolje znašla, kot se je menda mama. Včasih je bila okolica hiše zanemarjena in zaraščena, teta pa je s pomočjo najstarejših bratov očistila vrt, zasadila krompir, svinjske buče ter drugo zelenjavo. V žernado je s seboj jemala tudi mene. Hoditi sem se naučila tako, da sem se v razorju, kamor me je položila, povzpela na noge, se oprijemala gajb in košar ter se kobacala sem in tja po njivi.

Nabirali sva borovnice, gobe, šipek in druga zelišča. Sama je izdelovala domačo vegeto, vlagala sadje in zelenjavo. Pred vsako zimo smo imeli v shrambi več sto steklenic domačega soka.

Čeprav je bila zelo dobra in požrtvovalna, je starejši bratje in sestre niso marali. Če so le mogli, so ji nagajali. Za hrbtom so o njej govorili grde reči. Včasih so ščuvali tudi mene. Vse jim je odpuščala, saj jih je imela zelo rada. Le kakšen večer jih je potem prisilila, da smo zmolili vse tri dele rožnega venca. Uradno za pokojno mamico, neuradno pa za njihovo zdravo pamet.

Ravno sem začela hoditi v šolo, ko se je pri nas oglasil miličnik s sporočilom, da se je brat, ki je bil pri vojakih, tam obesil. Novica nas je v dno duše pretresla. Teta ni verjela, da se je to res zgodilo. Na glas je začela obtoževati vojsko, da so ga sami ubili. Potem so spet prišli miličniki, tokrat so bili trije. Odpeljali so jo s seboj, nakar so jo tudi zaprli. Bili smo sami več kot pol leta. Za teto je posredovala Pepca Kardelj, ki smo ji napisali pismo. Domov se je vrnila brez dveh sprednjih zob in precej shujšana. Ko jo je sestra vprašala, kaj se ji je zgodilo, ji je odgovorila, da obstajajo stvari, 'ki niso za otroška ušesa'.

Bila sem v šestem razredu, ko nam je umrl oče. Menda je bila nesreča pri delu, neuradno so nam povedali, da je bil tako pijan, da se ni mogel pravočasno ogniti skalam, ki so frčale vse križem po miniranju. Kar naenkrat smo ostali brez prihodkov: dve sestri (ena je bila bolj 'počasna', jaz in teta. Eden od bratov, ki je bil že poročen, nam je skupaj z ženo učiteljico pomagal napisati prošnjo za dodelitev očetove pokojnine. Denar smo dobili šele čez štiri mesece, do takrat pa smo živeli od 'ofra', ki ga je v cerkvi za nas organiziral župnik. V šoli so me oprostili plačevanja malice. Hvaležna sem bila, a kaj, ko so mi to večkrat podrobili pod nos.

Komaj se nam je življenje mičkeno sestavilo, je zbolela naša draga Momika. Žal so zdravniki prepozno ugotovili, da ima raka na pljučih. Pa ni nikoli ne kadila ne uživala alkohola. Starejši bratje in sestre so pozabili na zamere, vsi skupaj smo skrbeli zanjo in jo negovali, saj so bili zadnji meseci zanjo zelo boleči in težki.

Preden je umrla, mi je stisnila v roke naslov nekega moškega. 'Poišči ga in mu povej, da me ni več,' mi je rekla.

Do tega Janeza me je odpeljal brat, ker je živel daleč stran, v Ribnici. Momikina smrt ga je zelo prizadela. Povedal mi je, da sta bila poročena, a ker ni mogla imeti otrok, so jo njegovi starši napodili od hiše. Zelo jo je bilo sram, da bi to vedeli, zato se nam je zlagala, da je bila vdova. Še danes me boli srce, ko se spomnim.

Momikina in bratova smrt pri vojakih nas je brate in sestre precej povezala. Nismo imeli lahkega življenja, a se mi zdi, da smo se kasneje kar 'naredili'. Danes imam dvanajst vnukov, ki me imajo radi. Če le hočejo, pa tudi njim pripovedujem o svojem življenju.«