Narečja so del naše identitete

Projekt Lingua, ki je sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Interreg programa Slovenija - Avstrija 2021–2027, že tretje leto povezuje skupnosti na obmejnem območju Slovenije in avstrijske Koroške z namenom oživljanja kulturnih in jezikovnih vezi. Po besedah koordinatorice projekta Sanje Boto se osredotočajo na tri glavne stvari: predšolsko vzgojo, ki predstavlja ključni temelj za otrokov razvoj, ozaveščanje o pomenu jezikovne in kulturne dediščine ter razvoj digitalnih rešitev za ohranitev slovenskega ziljskega narečja. Med najpomembnejšimi rezultati je poudarila prenos znanja in dobrih praks, opolnomočenje vzgojiteljic z jezikovnimi in medkulturnimi kompetencami ter razvoj avtomatskega razpoznavalnika govora, ki bo omogočal pretvorbo narečnega govora v besedilo, in sicer za slovensko ziljsko narečje, s čimer si prizadevajo omenjeno narečje ohraniti pred izginotjem.

V okviru Glasove preje so glavno pozornost namenili poljanskemu narečju, o katerem so spregovorili dialektologinja Francka Benedik, zdravnik, igralec in režiser Andrej Šubic, avtorica iger v narečju Tončka Oblak ter župan Občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež. Andrej Šubic in Tončka Oblak sta za popestritev poskrbela z interpretacijo odlomkov iz narečnih uprizoritev, s katerimi sta obiskovalcem približala živost in izrazno moč domače govorice. Francka Benedik je poudarila, da so narečja temelj slovenskega jezika in pomemben del identitete, zato se ji zdi pomembno, da jih ohranjamo. Kot glavno značilnost poljanskega narečja je poudarila ponaglasne dolžine oziroma tako imenovano poljansko petje, česar v drugih slovenskih narečjih ni. Tako kot pri drugih narečjih pa tudi pri poljanskem že opaža, da se ta najznačilnejša poljanska lastnost že počasi izgublja in se ohranja le še v domači govorici, v komunikaciji z drugimi pa hitro preide v knjižni oziroma pogovorni jezik. Narečja se spreminjajo tudi pod vplivom knjižnega jezika, priseljevanja in sprememb življenjskega sloga. Številne stare besede izginjajo, saj jih mlajše generacije niti ne prepoznajo več. Omenila je recimo perilnik, ki se ga ne uporablja več, ker imamo pralni stroj, pa plevnico – vrečo, napolnjeno z ovsenimi plevami, predhodnico današnje vzmetnice, pa še otko – lopatko za čiščenje pluga. Zato je župan Milan Čadež opozoril na pomen prenosa narečja na mlade. Sam ob dogodkih v šoli učence dosledno nagovarja v domačem poljanskem narečju in jih spodbuja, naj ga ohranjajo tudi potem, ko bodo nadaljevali šolanje v drugem kraju. Prepričan je, da narečje ne izključuje znanja knjižne slovenščine, temveč jo dopolnjuje. »V šoli naj se otroci učijo pravilnega knjižnega jezika, znotraj družine pa naj se ohranja domače narečje.« Pomembno vlogo pri ohranjanju narečij ima tudi gledališče. Andrej Šubic je poudaril, da je oder idealen prostor za narečni izraz, saj igralcem omogoča večjo sproščenost in avtentičnost. Njegove izkušnje kažejo, da občinstvo zelo dobro sprejema predstave v narečju in pogosto dosegajo veliko gledanost. »Z narečjem si vedno v prednosti: v domačem okolju si car, če predstavo odigraš v poljanskem narečju, drugod pa posebnež – torej ne moreš izgubiti,« se je posmejal. Prepričan je, da narečje igralce sprosti in jim omogoča bolj pristno izražanje. Tudi Tončka Oblak že vrsto let ustvarja gledališke igre v narečju, pri čemer črpa iz resničnih zgodb in življenjskih izkušenj ljudi na podeželju. Doslej je nastalo okoli trideset enournih iger, ki ohranjajo spomin na pretekle čase in življenjske navade nekoč. Njena želja je, da bi bile igre nekoč izdane tudi v knjižni obliki.

V razpravi so se dotaknili tudi vprašanja, ali naj se narečja razvijajo spontano ali jih je treba sistematično raziskovati in ohranjati. Sogovorniki so se strinjali, da sta nujna oba pristopa – narečje mora živeti v vsakdanji rabi, hkrati pa ga je treba dokumentirati in proučevati. Strinjali so se tudi, da narečja niso le ostanek preteklosti, temveč pomemben del sodobne identitete. V času, ko globalizacija spodbuja poenotenje, narečja ohranjajo raznolikost in posebnost prostora. Kljub temu pa so nekatera narečja že skoraj izginila, kot recimo že omenjeno ziljsko narečje. Prav zato ga poskušajo ohraniti tudi s pomočjo sodobne tehnologije, to je razvojem avtomatskega razpoznavalnika govora. Omenjeno digitalno orodje po besedah Sanje Boto razvijajo v sodelovanju s strokovnjaki Univerze v Mariboru in Slovenskim narodopisnim inštitutom Urban Jarnik. »Za njegovo delovanje so ključnega pomena posnetki v ziljščini.« Tako so zbrali vse obstoječe posnetke ziljskih govorcev, govorce pa so posneli tudi na terenu, in sicer v vaseh Straja vas in Bistrica na Zilji, kjer je to narečje ohranjeno v največji meri. Tako so zbrali sto ur govornega materiala v več kot dvesto različnih posnetkih s 65 različnimi govorci. Postopek transkribiranja po besedah Sanje Boto v celoti poteka ročno, to pa bo potem podlaga za razvoj aplikacije, ki se bo lahko prenesla še na druga narečja. V sklopu projekta Lingua pa pripravljajo tudi različne dogodke na avstrijskem Koroškem, ki so prav tako namenjeni promociji ziljskega narečja. Te za Gorenjski glas spremlja Jože Košnjek, ki je poudaril, da je poleg pesmi v ziljskem narečju, ki jih je veliko zbral Lajko Milisavljevič, za ohranjanja slovenščine med mladimi na avstrijskem Koroškem pomembna tudi razgibana gledališka in lutkovna dejavnost. »Na dvojezičnem območju deluje okrog 17 gledaliških in lutkovnih skupin, s katerimi sodelujejo tudi mnogi slovenski režiserji in lutkarji.« Kljub temu za ohranitev ziljskega narečja ključnega pomena ostaja raba jezika v družini, kjer se prenaša iz generacije v generacijo, je še poudaril Košnjek.

Naslednja Glasova preja bo 16. aprila v Slovenskem planinskem muzeju, na kateri bodo osvetlili jezikovne vezi s slovensko skupnostjo na avstrijskem Koroškem. Organizatorji si želijo, da bi tudi prihodnji dogodki spodbudili razmislek o pomenu jezika ter okrepili zavedanje, da je narečje vrednota, ki jo je treba ohranjati – ne le kot kulturno dediščino, temveč kot živ del vsakdana.