Napev, ki je ostal tudi v tuji deželi

Konec lanskega leta je nekaj njenih pesmi v zbirki z naslovom Na križiščih pri založbi Didakta vendarle izšlo tudi v slovenskem jeziku. Nedavno so jih v prostorih Triglavskega narodnega parka, območja, za katerega zavarovanje si je prvi prizadeval prav dolgo pozabljeni Albin Belar, predstavili tudi širši slovenski javnosti.

Albin Belar, seizmolog in varuh narave

Albin Belar je bil izjemna osebnost s preloma prejšnjega stoletja, ki je del svojega življenja preživel v Podhomu. Rodil se je v Ljubljani kot edinec v družini Leopolda Belarja, šolnika, ravnatelja in skladatelja. Iz naravoslovja je doktoriral leta 1890 na Dunaju. Leta 1897 je v Ljubljani ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in v tedanji habsburški monarhiji nasploh, je povedal Jože Mihelič, fotograf, publicist in velik poznavalec naših gora ter tudi soavtor knjige Albin Belar, pozabljeni slovenski naravoslovec.

»Ob uspehih na področju razvoja seizmološke znanosti je bil Belar tudi inovator na področju radiofonije in meteorologije. Za njegova odkritja so se zanimala ugledna podjetja iz Evrope in ZDA. Bil je predstojnik naravoslovnega društva na univerzi na Dunaju, korespondent Zavoda za meteorologijo in geodinamiko na Dunaju in referent potresne komisije cesarske akademije znanosti na Dunaju. Prvi je razvil metodo za določanje oddaljenosti potresov in postal zaželen predavatelj na številnih akademijah ter v znanstvenih društvih. Univerzitetni profesorji so vodili študente na njegovo seizmološko opazovalnico v Ljubljano, ob vsakem svojem obisku Ljubljane pa so ga obiskala tudi cesarska visočanstva. Ob slehernem obisku na Dunaju so ga vabili na avdienco in se dali poučiti o njegovih najnovejših znanstvenih dosežkih. Po izbruhu prve svetovne vojne je na bojišču s svojimi instrumenti določal oddaljenost in smer kopanja sovražnih rovov in s tem reševal življenja vojakov,« je še povedal Mihelič.

Življenje v Podhomu

Poleg znanosti je Belar oboževal naravo; je eden idejnih očetov zaščitene doline Triglavskih jezer in s tem Triglavskega narodnega parka. V Podhomu živel po prvi svetovni vojni. Tja se je preselil po tem, ko so ga tedanji oblastniki ožigosali za nemškutarja, ga na silo upokojili, mu zaplenili vso opremo, knjižnico in arhiv ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani.

Nekdanjo družinsko vilo, arhitekturno delo velikega slovenskega arhitekta Maksa Fabianija, ki je veljala za najlepšo vilo na Kranjskem, je takrat spremenil v seizmološko opazovalnico. »Prav to dejanje, ko se je že zdelo, da je véliki znanstvenik klecnil pod pritiskom, dokazuje njegov neprekosljivi življenjski optimizem, popolno predanost seizmološki znanosti in našim goram, h katerim se je zatekel,« je na slovesnosti ob 150. obletnici Belarjevega rojstva v Podhomu poudaril Jože Mihelič.

Družina je šla v ZDA

Da bi poskrbela za družino, je Belarjeva žena Frančiška, Tomanova iz Kamne Gorice, s tremi otroki – dvema sinovoma in hčerko, takrat starimi 19, 16 in 14 let – po prvi svetovni vojni odšla v ZDA, kjer je že živel njen brat. Belar, ki so mu odvzeli potni list, je z njimi ostal v tesnem stiku le še s pismi, videli se niso nikoli več. Umrl je leta 1939 pri znancih na Kočevskem.

Žena in otroci so, prepričani, da v Jugoslaviji niso zaželeni, za zmeraj ostali v Ameriki. Vse do preloma tisočletja, ko je ena od dveh Belarjevih vnukinj, dr. Cynthia Dare Belar, navezala stike s staro domovino, kot so ji rekli v pogovorih doma na Floridi.

»Oče Herbert je vse življenje pripovedoval o 'stari deželi' (old country), o soteski Vintgar, kjer se je igral, o vili, o težkih časih med vojno. In kako so se preselili v Podhom, v vilo, ki je bila zgrajena z dediščino moje babice. Ded Albin je umrl pred mojim rojstvom, leta 1939, tako da nikoli ni vedel zame. Babica je in zelo sva si bili blizu,« je Cynthia povedala v pogovoru za Gorenjski glas leta 2023, ko je bila zadnjič v Sloveniji.

Ves čas je mislil na staro domovino

Tudi še v Sloveniji rojeni Albinov najstarejši sin Herbert, oče Cynthie in Line, je v ZDA zgradil zavidanja vredno kariero. Bil je znanstvenik, ki je delal tudi pri zaupnih državnih projektih. Slovensko ni govoril, saj se je želel čim prej in čim bolje asimilirati v ameriško družbo. Je pa ves čas mislil na staro domovino, je povedala hči Cynthia. »Ko sem odraščala, je gradil jadrnico. Z mislijo, da bo nekoč z njo plul po Jadranu. Oboževal je jadranje, pred odhodom v Ameriko je obiskoval mornariško akademijo na Reki; sanjal je o tem, da bo prišel nazaj.«

A se to ni nikoli zgodilo. Prvi, ki sta se vrnili, sta bili njegovi hčerki, ki sta pravzaprav zadnji potomki ameriških Belarjev. Herbertova sestra Alda in brat Eric namreč nista imela otrok.

Starega očeta je najprej našla na spletu

Ko je Herbert Belar leta 1997 umrl, se je ravno začel uporabljati internet. Dve leti kasneje je njegova hči brskala po spletu, da bi o očetu našla kakšen zapis o njem, a se je na ekranu najprej pojavilo ime Albin Belar. »Pomislila sem: kdo se spomni Albina Belarja? Vedno so mi govorili, da v Sloveniji od družine ni nikogar, Albin pa da je bil v Jugoslaviji 'persona non grata'. Seveda sem takoj poslala nekaj sporočil na nekaj tukajšnjih naslovov. Janez Lapanje in Jože Mihelič iz Triglavskega narodnega parka sta se mi takoj oglasila in rekla, da sem dobrodošla in da pravzaprav tu velja, da je moj stari oče naredil precej dobrega ... Tako sem leta 1999 prvič prišla. Mislim, da sem ves svoj prvi obisk v Sloveniji samo jokala.«

Lina Belar, zgodovinarka in pesnica

Naslednje leto je se vrnila na Belarjeve dneve, prireditev, ki jo na primorski strani parka vsako leto organizira Triglavski narodni park. Prišla je z možem in njegovo družino, pridružila se jima je sestra Lina s soprogom. Vse do epidemije sta se sestri Belar redno vračali: Cynthia, upokojena profesorica psihologije, ki je večino delovnih let preživela kot raziskovalka in predavateljica na univerzi na Floridi, in Lina, ki se v Minnesoti ukvarja z raziskovanjem lokalne zgodovine in kulture in katere velika ljubezen je poezija.

V ZDA je doslej izdala dve pesniški zbirki, prvo, Podeželska skladba (Rural Score) leta 2017, nato pa še Na križiščih (v originalu: At Crossroads), ki je pri založbi Didakta v prevodu Patrika Kristla in Mojce Seliškar izšla lani.