Na kmetiji dela fant z Downovim sindromom (3)

Klemen Dolenc je naredil veliko za popularizacijo teka med osebami z motnjami v duševnem razvoju, zato je odprtih rok na Kmetijo Dolenc v Vrbnje, katere gospodar je njegov sin Nejc, sprejel tudi Jana Berlota. O njem govori le z izbranimi besedami. »Družba premalo pozornosti posveča osebam z motnjami v duševnem razvoju in nasploh osebam s posebnimi potrebami. Veliko se da narediti v splošno dobro, da bomo vsi zadovoljni. Veliko izkušenj imam z njimi skozi šport, tek in še danes me pozdravijo, kjerkoli se srečamo. Prvo, kar dobim od njih, je prisrčen nasmeh ... Res so srčni ljudje,« poudarja Klemen Dolenc.

Glede na svoje izkušnje – tudi z Janovim delom na kmetiji – pravi, da so to lahko zelo pozitivne zgodbe, ki bi jih moralo biti še več. »V našem okolju jih nekaj je. Eden od njih je Niko, ki že 15 let dela pri Urošu Štefelinu, kuharskem mojstru Hiše Linhart v Radovljici. Pomembno je, da v kakršnem koli delu se vidijo in najdejo osebe z motnjami v duševnem razvoju, da jim damo priložnost. Nihče ne bo razočaran, veliko pa nas bo zadovoljnih, tako uporabniki kot mi. Največ šteje prav priložnost, ki je marsikdaj sploh ne dobijo. Če jo kdo zna izkoristiti, so to ravno oni, naša mladina,« pove in pogleda ter ogovori Jana, 22-letnega fanta, ki ima Downov sindrom. Slednji o kmetiji ve že zelo veliko, tudi o postopkih izdelave jogurtov, sirov, vključno z bolj zapletenimi izrazi. Rad se uči in je učljiv.

Na Kmetiji Dolenc so veseli, da ga imajo v svoji sredini, da je pri njih zaposlen. Klemen Dolenc poudari, da bi se morda stvari lahko izboljšale tudi pri nagradi za te osebe, da bi prav tako lahko dobili pošteno plačilo za svoje delo, ki ga opravijo. »Jan naredi več kot marsikdo, ki nima posebnih potreb, in ima enake potrebe kot mi vsi,« doda. Na kmetiji ga želijo obdržati. V tem vidijo dodano vrednost. »Videla bi jo lahko tudi država. Najprej bi se morala bolj zavedati, kako kvalitetna je domača hrana, pridelana na slovenskih kmetijah, in nas podpreti že s tega vidika, potem pa še zaradi naše pripravljenosti za vključevanje oseb z motnjami v duševnem razvoju v delovni proces na kmetiji. To je eno izmed delovnih okolij, kamor se lahko vključijo. Vsi skupaj se še premalo zavedajo, kaj to pomeni. Domača hrana in vključevanje. To je zmaga v skupno dobro.«

Meni, da bi se o takšnih zgodbah moralo več govoriti in pisati, da bi tudi širša javnost spoznala, da se da, kar bi osebam z motnjami v duševnem razvoju lahko odprlo več vrat za zaposlitev v običajnem delovnem okolju. »Tudi na lokalni ravni je dobro, da se to bolj podpre in da se morda še kdo več odloči za zaposlitev teh oseb. Moje izkušnje so samo pozitivne, seveda pa ni vedno lahko, kot tudi ni sicer v življenju. Je pa res, da moraš imeti občutek; vsak ni za delo z osebami s posebnimi potrebami. Treba je biti previden, strpen ... Zelo mi je všeč, da smo si bili na naši kmetiji pri odločitvi, da zaposlimo Jana, enotni. Nihče se ni spraševal, kako bo šlo, in izkazalo se je, da gre zelo dobro.« Za konec poudari tudi pomen sodelovanja z njegovimi starši, s katerimi imajo dober odnos. »Vsi smo povezani,« zaključi Klemen Dolenc. (Konec)