Mož z dvema življenjema

Bogdana se je po zadnjem izpitu na fakulteti odpravila na delovne počitnice kot varuška v Bruselj. Mislila je, da bo ostala le dva meseca, a je spoznala fanta iz Šrilanke ter ostala šest let.

»Bil je zelo izobražen in inteligenten. Ko sva se spoznala, je ravno pisal doktorat. Imel je dve imeni, a je dovolil, da sem ga klicala Aadhi. Druženje z njim je bilo nekaj izjemno lepega. Lahko sva se pogovarjala ure in ure. Še odnos do žensk, ki jih je videl v precej podrejeni vlogi, me ni motil. Zanimivo je bilo, zakaj sem mu padla v oči: ker je bil prijatelj družine, kjer sem bivala, se je večkrat oglasil, in če je le mogel, me je zasipaval s komplimenti. Potem je poskušal nekaj 'več', a sem ga zavrnila. Zaradi tega me je menda začel spoštovati, ker da sem bila drugačna od drugih žensk, ki so v takšno ponudbo takoj privolile. Pregovoril me je, da sem ostala v Bruslju, našel mi je stanovanje in službo v firmi, kjer je bil sam med vodilnimi. Intimna sva postala šele čez kakšno leto. Pred tem mi je večkrat omenil, da me bo peljal domov, da me bo predstavil družini, a po tistih magičnih intimnih trenutkih, ki so bili zelo lepi in nepozabni, pa nikoli več. Žal tega nisem opazila, saj sem bila vanj zelo zaljubljena. Čas v Bruslju mi je hitro polzel med prsti, zdelo se mi je, da sem šla le 'dvakrat spat', pa sem bila tam že pet let! Denarja mi ni manjkalo, kadar sva kam šla, je zmeraj on plačal. Potem je prišel tisti usodni marec, ko sem službeno odpotovala v Anglijo, on pa naj bi za mesec dni v Ameriko. Najino slovo na letališču je bilo enako kot že velikokrat poprej.

Vmes sva se večkrat slišala, na WhatsAppu sva se šalila, on pa mi je po svoji stari navadi pripovedoval anekdote o poslovnih partnerjih. Začudilo me ni niti, ko mi je po enem mesecu dejal, da ga še 14 dni ne bo. Moje zaupanje vanj je bilo brezmejno! Ko se je končno vrnil, sem si vzela prost petek, da bi le lahko bila skupaj. Po pravici vam povem, da sva se imela zelo zelo lepo.

Vprašala sem ga celo, ali ni že čas, da končno zaživiva skupaj, da si kupiva hišo, 'naročiva' otroke. Pa se je zasmejal in mi rekel: 'Seveda, a vse ob svojem času.'

Med Slovenci, zaposlenimi v parlamentu EU, sem imela prijateljico, ki pa je imela, logično, prijateljice od vsepovsod. Bil je približno takšen dan, kot je danes (prijetno sončno), ko me je poklicala, naj se jim pridružim na kavi v mestecu Brugge. Mimogrede, tam je zelo lepo in splača se vam ga obiskati. Dekleta so najela kombi in že med vožnjo, ki sicer traja dobro uro, je ena od njih (ni bila Evropejka) razlagala o prečudoviti poroki, na katero je bil povabljen njen brat. Nisem bila pozorna niti takrat, ko je omenila, kako lep par sta bila Aadhi in nevesta. Potem pa je začel med nami krožiti njen telefon, na katerem je bilo več fotografij s poroke. Ko sem se zazrla v mladoporočenca, se mi je stemnilo pred očmi. To ni bil 'kar neki' Aadhi, bil je moj Aadhi. Planila sem v jok, kar se mi od otroštva naprej še ni zgodilo. V kombiju je nastala tišina, mislile so, da je z menoj nekaj hudo narobe, ker sem tulila kot jesihar. Le s težavo sem se zbrala in jim povedala. Niti niso bile preveč presenečene. Poznale so že nekaj podobnih zgodb in podobnih razočaranj deklet, ki so živela v sanjskih pričakovanjih. Z njihovo pomočjo sem šele razumela, zakaj sva bivala vsak v svojem stanovanju, zakaj sva se na videz 'samo' družila, zakaj v bistvu sploh nisva bila 'klasičen' par. Dan, ki smo se ga tako veselile, se je po moji krivdi sfižil, a ne čisto. Dobila sem sedem novih prijateljic, s katerimi sem še danes v stiku.

Zvečer, ko sem se vrnila domov, sem se brez najave oglasila pri njem. Bil je nemalo presenečen, saj sva bila dogovorjena, da se prej slišiva. Nisem 'šparala' jezika. V obraz sem mu zmetala vse, kar mi je ležalo na duši. Še danes ga vidim pred seboj: sedel je na barskem stolu v kuhinji in gledal v tla. Niti toliko ni zmogel moči, da bi se mi zazrl v oči. Ko sem končala, je bilo vse, kar je rekel, to, naj bom vesela, ker mi je plačeval stanovanje, da ga meni ni bilo treba. Potem mi je odprl vrata in rekel, naj grem. V meni je bilo preveč jeze, gneva in žalosti, da ga ne bi ubogala. V nedeljo so prišle prijateljice in mi pomagale pri selitvi k eni od njih. Šele takrat, ko sem snela s sten vse umetniške slike (sem strastna zbirateljica), ki jih ni bilo malo, sem se prebudila v kruto realnost, ki me je hotela zadušiti. Res sem ga ljubila, vse bi naredila zanj. V resnici sem bila le priročna kulisa, s katero si je krajšal čas, ko ni bil v službi oziroma je bil daleč stran od doma. Tudi v postelji sva se, po moje, zelo dobro ujela, a tudi to je bilo pomembno meni, njemu – ne.

Zelo me je razžalostilo, ker je dosegel, da mi v službi niso več podaljšali pogodbe. Svoje delo sem imela strašno rada, veliko mi je pomenilo. Kaj sem hotela drugega kot oditi domov. Na Bruselj, ki mi je prav zaradi njega prirasel k srcu, me ni vezalo čisto nič več.

Na srečo me starši več kot toliko niso spraševali, ko sem se znašla na pragu. Le sestra, ki je bila bolj radovedna, mi je postavila nekaj zoprnih vprašanj, pa sem ji omenila le, da se mi je iztekla pogodba. Naj jo obremenjujem s podrobnostmi, ki jih pri 18 letih ne bi razumela, le zgražala bi se nad menoj?

Od vrnitve domov je minilo že nekaj let. V tem času sem diplomirala, našla sem si službo, še zmeraj pa živim sama, pa bo verjetno še nekaj časa tako.«