Moja Marjeta

»Leta so tekla, člani ansambla so se menjali, jaz pa sem ostajal isti: dopoldne v delavnici ali v gozdu, zvečer na odru s harmoniko v rokah, ponoči pa doma sam s svojimi mislimi.

Prišle so noči, ko mi je bilo žal, da nisem poslušal Jelke. Imel bi veliko denarja, slavo, bil bi priljubljen, vsi bi me imeli radi. Hkrati pa sem se zavedal, da nisem bil narejen iz takšne moke; na harmoniko in orglice sem igral zaradi ljubezni, ne zaradi denarja. Bistvena razlika!

No, in ta prekleti denar je za povrh inflacija hitreje požrla kot podlasica zajca.

Še eno ljubezensko 'šolanje' sem prestal in na srečo odnesel celo kožo: začel sem hoditi s precej mlajšim, izobraženim dekletom. Ko je nekoč dobila v roke zvezek, v katerega sem v polomljeni slovenščini zapisoval pesmi, se je zgrozila. Pogledala me je tako, kot bi bil zadnji izmeček na svetu, rekla pa mi ni nič. S časom je začela namigovati, da bi bilo dobro, če bi opravil še kakšen tečaj, da bi postal kaj več kot le 'kr en muzkontar' in voznik tovornjaka. Prostodušno sem ji omenil, da sem po osnovnem poklicu mehanik – in to zelo dober. Pa je tako zavila z očmi, da sem se bal, da ji bodo ven padle. Kadar sva bila skupaj, sva se sicer veliko pogovarjala in tudi smejala. Pogosto mi je omenila, da jo osrečujem, a me je čez noč pustila brez slovesa. Kar odšla je. Po mojem mnenju je bil sram, da se druži z neizobraženim, tako močan, da se mu ni znala upreti. Škoda, pa sem jo imel precej rad.

Po neprijetnih izkušnjah z ženskami – te tri, ki sem jih omenil, niso bile edine – sem se še bolj zaprl vase. Zaradi svojega videza in načina življenja sem postal kar malo zakompleksan. Deklet nisem iskal, pa so me vseeno obletavala: ene zaradi denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem, druge iz radovednosti, ker sem bil 'tatamata' za mikrofonom. Nisem bil več nedolžen najstnik, vedel sem, da me vidijo le kot nekakšno zanimivost, ne pa kot človeka, ki bi ga lahko ljubile in z njim živele 'do konca dni'.

Potem pa je v moje življenje prišla Marjeta. Bog mi je priča, sprva mi sploh ni bila všeč. Prvič sem jo opazil na neki veselici leta 1979, ne spomnim se natanko. Igrali smo na prostem pred gasilskim domom, vonju po pečenih klobasah se tudi glasbeniki nismo mogli upirati. Stala je za točilnim pultom in občasno kimala v taktu našega igranja. Ko mi je ponudila plastičen krožnik s kruhom, gorčico in klobaso, me ni niti pogledala. Razmišljal sem, kaj taka, zelo puščobna punca sploh počne na veselici ... Naslednjič sva se srečala, spet naključno, zgodaj zjutraj na avtobusni postaji v Škofji Loki. Jaz sem čakal na sovoznika, da me pobere s tovornjakom, ona pa je stala malo stran z vrečko v roki. Sovoznik je zamujal, tudi avtobusi so se le s težavo prebijali po poledenelih cestah. Pogledal sem jo, pa mi je samo prikimala. Vedel sem, da me je prepoznala.

Nekega dne, ko je tako močno snežilo, da avtobusa iz Poljanske doline sploh ni bilo, mi je ponudila pol sendviča, ki ga je imela v vrečki. 'Na, če si lačen. Jaz sem že jedla.' Res sem bil. V zameno sem ji ponudil vožnjo v tovornjaku.

Takrat sem prvič opazil, da ima modrozelene oči. Vse do Medvod, kjer je izstopila, je vladala tišina. 'Dobro igrate,' je rekla ob slovesu. To je bilo vse. Nobenega 'kako ste slavni' ali 'vsi mi bodo zavidali, ker sem bila v vaši družbi' ni bilo. Kar malo sem bil razočaran, priznam.

Potem je prišel 30. april. Moj ansambel so povabili na tradicionalno kresovanje, hkrati pa so me organizatorji prosili, da bi igrali še za 1. maj. S težkim srcem sem privolil, saj sem vedel, da bomo vmes komaj kaj spali. Praznovanje 1. maja se je začelo dolgočasno z govori predstavnikov zveze sindikatov, partijskih funkcionarjev, nastopi pionirjev, nadaljevalo pa se je s klasičnim kulturnim programom. Potem pa je skupina deklet v pletenih košarah prinesla nageljne. K meni je pristopila znanka z avtobusne postaje in mi ga pripela. Sledil sem ji s pogledom, ko je plesala zdaj s tem, zdaj z onim. V odmoru sem jo poiskal in jo povabil na pijačo. Zavrnila je. 'Ne maram, da mi kdo plačuje.' Mislil sem si: kakšna trmasta trapa ... Poleti sem jo spet srečal pred Namo. Nosila je težke vreče, jaz sem tlačil v prtljažnik kovček z nastopa. Brez razmišljanja sem ji rekel: 'Kam te zapeljem?' 'Domov,' mi je odgovorila. A se mi je zlagala. Pustil sem jo pred neko čisto drugo hišo.

'Ko bo lepo vreme, pridem pote, da greva na izlet,' sem rekel. Tokrat ni ugovarjala. Tako se je začelo. Topila se je zelo počasi, kot se v gorah topi led spomladi. Vozil sem jo domov, včasih sva šla skupaj na golaž v kakšno poceni gostilno. Govorila sva o vsem mogočem – o delu, cenah, o tem, kako težko je shajati. Izvedel sem, da ji je mama umrla, ko je bila stara trinajst let, da je oče pil, da je morala skrbeti za mlajša brata, da zato ni končala srednje šole. 'Mislil sem, da sem edini, ki je imel težko življenje,' sem ji nekega dne omenil. Prvič, odkar sem jo poznal, se je od srca nasmejala. Zelo po odraslo me je postavila na realna tla: 'Vsak nosi svoj križ, Jože.' Takrat sem začutil, da mi ni vseeno zanjo, čeprav sem se močnih čustev še zmeraj branil. Skrbelo me je, da je kot Anita ali Jelka, da me bo tudi ona pustila.

Ko sva sedela na klopi ob Savi, sem ji igral na orglice, ki sem jih vedno nosil v žepu. Čez čas me je prijela za roko in to so bili do takrat najlepši trenutki v mojem življenju.