Moja dekleta

»Oče je vztrajal, da se moram po osemletki zaposliti. Šele ko mi je učitelj pomagal, da sem prišel do 'občinske štipendije', sem se lahko vpisal na kovinarsko poklicno šolo.«

Jožetovo pripovedovanje je tako zanimivo in sočno, da bi ga lahko človek poslušal ure in ure.

»Bil sem zelo skromen dijak, priden v šoli, nisem pohajkoval po gostilnah, vsak dinar sem dal na stran, da sem si lahko kupil lastno harmoniko. Kmalu sem znal večino pesmi Zadovoljnih Kranjcev, Avsenikov in Veselih planšarjev na pamet. Veliko sem igral na porokah, proslavah, tudi na partizanskih. Ljudje mi niso verjeli, da sem na eno uho praktično gluh!

Domov sem se bolj poredko vračal. Tam sem se počutil kot tujec. Zgodilo se je, da je mama vsem postregla kosilo, ko je prišla vrsta name, je pa rekla: 'Ti pa nisi lačen, kajne?' Imelo me je, da bi se zjokal, a sem se raje zadržal in ji pritrdil.

Po prihodu iz JLA sem ustanovil svoj ansambel. Pridružila se nam je tudi Anita, moja prva, nepozabna ljubezen. Ne verjamem, da se je kakšen moški kdaj tako usodno zaljubil v žensko, kot sem se jaz vanjo! Vse sem ji nudil, kar sem ji le lahko. Plačal sem ji celo enoletno šolo petja, tečaj za hitro tipkanje in še marsikaj. Jaz sem bil še zmeraj oblečen kot klošar, njej sem dajal denar, da je bila na 'špilih' in tudi sicer zelo lepo oblečena. Vsi so vedeli, da ima kamen namesto srca, le jaz ne. Še ko mi je pobrala enoletne prihranke od nastopov in šla z drugim, sem verjel, da bo prišla nazaj. Ni! Še danes, ko jo kdaj kje srečam, pa je že precej stara gospa, me boleče stisne pri srcu.

Če odmislim razočaranje po nesrečni ljubezni, sem se imel zelo lepo. Družil sem se z iskrenimi in zelo dobrimi prijatelji, imeli smo nešteto nastopov doma in tudi v tujini. Denarja mi ni manjkalo, a bi dal vse, kar sem imel, za kakšen topel mamin objem. Četudi so tudi domači s časom izvedeli, kaj počnem, mojih uspehov niso nikoli omenjali. Kot da jih ni bilo. Kadar sem se prikazal na pragu, sem se moral nemudoma preobleči in se lotiti dela. Mama je rekla, da lenuhov ne prenaša. Otroške zamere do nje so z leti izginile, morda zato, ker sem o okoliščinah, kako in zakaj se je morala poročiti, z leti izvedel marsikaj. Razumel sem tudi očeta. Travm, ki jih je skupaj s soborci prinesel v svobodo, niso nikoli zdravili. Potlačili so jih vase in potem so z njimi živeli, kakor so vedeli in znali.

Vse bi bilo drugače, če bi se starši poročili iz ljubezni. Če skočiš v zakon zaradi koristi, je katastrofa neizbežna. Sovraštvo do partnerja se prenaša na otroke, na odnose … Če kaj, sem si želel, da bi našel dekle, ki bi me razumelo in me imelo rado. Omenil sem že, da sem imel kar nekaj kompleksov zaradi svoje zunanjosti. Dekleta so imela rada visoke fante, jaz pa sem bil manjše rasti in precej čokat. Katera bo takšnega marala?

Imel sem denar, lahko bi si kupil dober avto, a nisem hotel, da bi se 'lepile' nanj. Prijatelji v ansamblu so mi skromnost pogosto očitali. Nisem ne pil ne kadil. Dopoldne sem bil v službi v mehanični delavnici in moški v kombinezonu s čepico na glavi ni nikomur več kot toliko padel v oči. Večkrat sem pomislil, da bi šel na svoje, a sem se vsakokrat, ko sem videl svojega šefa, kako se trudi, da bi delavnico obdržal nad vodo, premislil. Tepla ga je davkarija, inflacija ter plačniki zamudniki, predvsem iz državnih firm! Reševale so ga stranke iz vrst kmetov in delavcev, ki so račune takoj poravnale. Če nisi kupoval mark, si dohodek čez noč izgubil. Potem je prišla še naftna kriza, boni, par in nepar. Vsak dan kaj novega, vsak dan kaj slabšega. Moral je odpustiti delavce in tudi vajence, ostala sva sama in vsak dan preklinjala državo po dolgem in počez. Potem se je čez noč odločil, da zapre delavnico in gre delat v Nemčijo.

Še prej mi je pomagal, da sem dobil na pol ilegalen posel: iz državnih gozdov sem vozil les. Plačilo je bilo nevredno človeka, saj je bila služba neredna, pomembno je bilo edinole to, da so mi plačevali prispevke in da mi je tekla delovna doba. To so bili za tiste čase zelo važne stvari. O tem, kako so nadrejeni kradli les iz zasebnih in tudi državnih gozdov, bi lahko napisal roman. A tako je takrat bilo, in če bi kaj zinil, bi me lahko hitro poslali na drugi svet. Onemogočili bi mi tudi igranje na veselicah. Verjetno so vedeli, da imam 'polne hlače' in so me zlahka izkoriščali.

Svojo prvo ljubezen, ki me je okradla in pustila, sem že omenil. O ženskah, ki nas globoko ranijo, moški ne govorimo na glas, ker nas je sram. Hvalevredno je, da se nisem zapil, kot se zgodi mnogim. Svoja čustva sem poskušal preliti v pesmi, a mi ni uspelo. Samo eno smo nekaj časa preigravali, pa ne dolgo, ker se mi je kar zagnusila.

Potem sem spoznal Jelko, doma je bila iz Poljanske doline. Na videz je bila zelo preprosto dekle, v resnici pa je v najini 'ljubezni' hitro prevzela vajeti. Omenjam jo zato, ker mi takšne ženske, kot je bila ona, še danes predstavljajo nekakšen mlinski kamen, ki si ga moški prostovoljno obesimo okoli vratu. Zavedam se, da bi bil danes že drugi Avsenik, če bi ostal z njo, bil bi bogat, uspešen, ker ona je vse te reči odlično obvladala. Hvaležen sem ji le, da me je pregovorila, da sem si iz prihrankov, ki jih je že dodobra načela inflacija, kupil stanovanje. Precej pa sem se ohladil, ko je zahtevala, da ji dam denar, da ga bo kar sama opremila, ker da jaz za to nimam okusa. Ko sva se po nekem zelo grdem prepiru na mojo željo razšla, mi je razbila tri meni zelo dragocene kristalne pokale – nagrade, ki sem jih prejel na različnih tekmovanjih.«

(Se nadaljuje)