Močne roke, natančni prsti in občutek za lepo

Ne, ni med tistimi, ki so prestopili šolski prag in si rekli: zdravnik bom. Ali učitelj. Ali graverka, v njenem primeru. Ampak že v srednji šoli je bilo jasno, da si ne bo iskala zaposlitve, zaradi katere bi dneve preživljala v pisarni in za računalnikom.

Izhaja iz obrtniške družine, oče je bil stavbni klepar, zato je tudi sama razmišljala, da bi delala nekaj, pri čemer bi bila lahko »na svojem«, kar bi ji omogočalo ustvarjalnost in delo z rokami. »Prve misli so se sukale okoli zlatarstva, a šola je bila zame, takrat petnajstletnico, predaleč, v Celju, in res nisem hotela v internat,« se spominja obdobja, ko se je odločala, kakšen bo njen poklic.

Edino dekle v razredu

Najbližje njenim željam je bila srednja strojna in kovinarska šola v Kranju. V prvem letniku je bilo v razredu komaj šest deklet, v drugem in tretjem je bila med fanti sama. »Najprej sem se hotela kar izpisati, tako neprijetno mi je bilo, ampak potem, ko smo se navadili drug na drugega, sem res uživala v šoli.«

Pouk na kranjski srednji šoli je bil organiziran tako, da je vseboval veliko praktičnega usposabljanja, pove. Za to se je z mamino pomočjo dogovorila v znanem kovaškem podjetju Uko Kropa, kjer se je kasneje tudi zaposlila. »Delala sem vse, za kar so me potrebovali, ampak načeloma je bilo moje delo graverstvo.«

Graverka stare sorte

Pred skoraj dvajsetimi leti je šla na svoje, postopoma, najprej za štiri ure in potem vedno več, enkrat tedensko pa še vedno odhaja v službo v Uko, z zadovoljstvom pove. Pravi, da ji ustreza tako mirnost, ki jo prinaša delo v domači delavnici, kot ponedeljki v Kropi. V veselje ji je raznolikost naročil in s tem postopkov dela, ki ga opravlja.

Osnovna dejavnost njenega podjetja AB Gravirka je graviranje, tako lasersko kot klasično mehansko. Laserske naprave omogočajo graviranje in razrez različnih materialov, kot so plastika, les, steklo, akrilno steklo, guma, usnje, papir, celo blago ..., mehanska naprava pa omogoča graviranje in obdelavo različnih vrst kovin, pojasni.

Graverjev je danes veliko, ampak ne njene sorte, se nasmehne ob vprašanju, zakaj je njeno delo lahko tako raznoliko. »Za to, kar največkrat delam jaz, torej majhne, včasih celo drobne izdelke, je najbolje, če se jih lotim po moje, po starem. Delam manjše serije, pogosto unikatne izdelke za naročnike, ki morda potrebujejo zgolj en kos, na primer štampiljke, pečate, obeske za ključe, gravirne napise ... «

Cizeliranje kot pot v umetnost

Janez Gašperšič, vodja graverske delavnice v Uko Kropa, pa jo je že pred leti naučil tudi cizeliranja, to je oblikovanja v bakru in medenini. Če je graverstvo v osnovi vrezovanje v različne materiale, največkrat v kovino, pri katerem se material odvzema, je cizeliranje čisto ročno delo, pri katerem se material – mehki baker in medenina – le preoblikuje, na kratko pojasni razliko med tehnikama. Rokodelstvo in ustvarjanje lastnih unikatnih izdelkov, kot je oblikovanje nakita in zdelava različnih bakrenih izdelkov, sta ji posebej ljuba, odločno pove.

Bolj zadržana je pri navajanju svojih uspehov, a dejstvo je, da njene izdelke iz bakra in medenine prodajajo na tako uglednih mestih, kot so Blejski grad, Čebelarski muzej v Radovljici in v Kovaški muzej v Kropi.

Tudi delo doma je raznoliko

Večino dela, kot rečeno, opravi v domači delavnici. »Pogosto sem ves dan po malem tu, a je delo zelo raznoliko, pa še urnik si načeloma lahko prilagajam po svoje. Imam zanimive stranke in zanimiva naročila, tako da se nad monotonostjo res ne morem pritoževati. Včasih v sklopu kovaškega muzeja vodim delavnice – če koga zanima, z veseljem pokažem, kako nastajajo moji izdelki.«