Mladenič pri dvaindevetdesetih

»Besede star ne poznam, je pa res, da zrak diham že 92 let,« se pošali Cene Griljc, ko ga obiščemo na njegovem domu v Kamniku. Ujamemo ga na vrtu, kjer preživi največ svojega časa. Je aktiven, vitalen, bister in z neverjetnim spominom. Večino dni kar po cel dan (z vmesnimi prekinitvami) vrtnari. »V glavnem se grem kar kmeta,« pravi, ko nam pokaže fige in kakije, katerih veje se upogibajo pod bogatimi sadeži in ravno razmišlja, kako jih bo podprl, pa ringlo, jablane, celo banane ima posajene in vse vrste različne zelenjave. »Mi se hranimo samo z vrta, skoraj nič ne kuhamo. Zjutraj se sprehodim po vrtu in pojem zajtrk, za kosilo pa si naberem sestavin za veliko solato,« nam pove. Zadnjih štirideset let zelo odgovorno pristopa do tistega, kar da v svoje telo, in močno verjame v moč žive hrane. Poleg tega pa prav vsako jutro začne s posebnim ritualom – tibetanskimi vajami.

Zasvojen z gorami

Cene Griljc se je rodil v družino z desetimi otroki in spominja se, da so bili več lačni kot siti. Zato je že kot devetletni deček odšel za pastirja. To je bil čas, ko je vzljubil naravo in gore, oboje pa je rad prenašal na slikarsko platno. Kasneje je študiral slikarstvo, a se ni izšlo. Bilo je naporno, ob praznem želodcu prenaporno. Končal je gozdarsko šolo, ob delu še ekonomsko. Vseskozi so ga klicale gore. Kar sedemnajst let je bil načelnik gorskih reševalcev, nekaj časa tudi kamniških alpinistov. Nikoli se ni ukvarjal z ekstremnim alpinizmom. »Za to je pravi čas v tistih najbolj obsedenih, mlajših letih. Jaz sem začel razmeroma pozno, prvič sem šel v Himalajo pri 56 letih. A z gorami sem bil zasvojen, nisem mogel brez njih. Tudi žena je že po nekaj dneh, ko sem od kje prišel, kmalu ugotovila, da sem nervozen, in mi je rekla, da bom moral spet malo v gore …« pripoveduje v smehu.

Na osvojene vrhove in prehojene poti ga vežejo lepi spomini, posebej rad se spominja lepot Aljaske in južnoameriških Andov. »Meni so najbolj všeč kraji brez planinskih poti. Ko si zamislim, zdaj bom šel pa na tale vrh, in potem iščem variante, kje bi bilo najlažje in najhitreje priti do cilja. Zdaj veliko hodim tudi po domačih gozdovih, opuščenih kolovozih in vlakah. Mislim, da ni v Kamniku nikogar, ki bi imel tale svet navzkriž tako prehojen kot jaz,« pravi Cene Griljc, ki skoraj vsak dan hodi od ure in pol do dveh ur. Razen takrat, ko je na vrtu dela preveč.

Letos na treh tritisočakih

A daleč od tega, da se potika samo še po domačih logih. Pred kratkim je šel s hčerino družino v Dolomite, kjer je bil na treh tritisočakih: »Malo smo skupaj hodili, nekaj sem pa sam, da sem malo spomine obujal.« Pred dvema letoma, za 90. rojstni dan, si je zaželel, da bi šel še enkrat v Švico. »Šel sem čisto pod steno Matterhorna, sem rekel, da moram tja, kjer sem bil prvič leta 1968, takrat je bila tudi žena z mano,« pripoveduje. Najvišje v zadnjem obdobju pa se je povzpel pred sedmimi leti, ko je – star 85 let – po triintridesetih letih znova osvojil 4102 metrov visok najvišji vrh Dofinejskih Alp.

Ko ni na vrtu ali v hribih – slika. Spomladi se je po treh letih, odkar mu je umrla žena, zopet usedel za slikarsko platno in se lotil akvarela španskega gorovja Picos de Europa, kjer je bil pred devetimi leti. Tudi na ostalih slikarskih delih prevladujejo bodisi vrhovi, ki jih je osvojil, bodisi utrinki iz kamniškega okolja. Najraje takšni, ki jih ni več mogoče videti, kot spomin na preteklost. Ob pripovedovanju pokaže kapelico ob cesti v Kamniško Bistrico, ko je bila ta še kolovoz, in sliko, ki prikazuje ledenik pod Skuto leta 1912.

Krožniki so postajali vse bolj »živi«

Cene Griljc pri 92 letih živi neverjetno polno življenje. Zaveda se, da je za tem tudi malo sreče (»Že zrak je zastrupljen, vse se lahko v hipu spremeni,« pravi). A hkrati trdno verjame, da je tako vitalen tudi zaradi svojega načina življenja. Vse se je začelo pred skoraj štirimi desetletji, ko je v šoli šerp v nepalskem Manangu, kjer so bili s kamniško skupino, opazoval enega med njimi, kako ni jedel prav nič mesa in bil prav tako aktiven kot vsi drugi. »To se mi je zdelo zelo zanimivo, hkrati pa sem sam nadaljeval življenje, kot sem ga živel. A misel na prehranjevanje me ni zapustila, kar naprej sem o tem razmišljal,« pravi. Razmišljal in bral in se pogovarjal z različnimi strokovnjaki.

Vedno bolj so njegovi krožniki postajali »živi«, z vedno več presne in manj toplotno obdelane hrane, meso je prenehal uživati, po peti uri popoldne ne je več. »Niti enkrat v življenju nisem pomislil, da bom s to prehrano in z drugačnim načinom življenja postal star. Vedno mi je bil in mi je še danes cilj, da bi čim dlje časa sam sebe obvladal, da ne bom potreboval pomoči,« pravi. Hkrati poudari, da mu je edino merilo njegovo dobro počutje.

Tarnamo in stokamo, kje koga kaj boli …

Dobro počutje mu prinaša še ena zanimiva navada. Vsako jutro dan začne z ogrevalnimi vajami, tudi po trideset počepov naredi, temu pa sledijo tibetanske vaje, ki jih izvaja že več kot trideset let in bi jih priporočil prav vsakemu. Ljudi bi rad spodbudil k aktivnosti, odgovornosti.

»Pogosto sedimo, se pogovarjamo, tarnamo in stokamo, kje koga kaj boli. Za svoja stanja smo velikokrat krivi ljudje sami. Težave včasih pridejo od lastne neodgovornosti do sebe, od neaktivnosti. Aktivnost je to, da vsak dan hodiš, da si previden pri prehrani in tudi pri debatah. Pa še to, nikoli ni prepozno za spremembe v življenju, a človek ne sme pričakovati, da bo kar jutri vse drugače. Vsaka stvar potrebuje svoj čas, slej ko prej pa dobra navada prinese dobro počutje. Pa še nekaj je zelo pomembno – v vse to, kar človek počne, mora tudi trdno verjeti,« pravi Cene Griljc. Glede na to, kakšen mladenič je pri svojih letih, v moč njegovih navad verjamejo tudi številni, ki ga poznajo.