Med tišino gora in toplino ljudi

Ko danes poslušamo pripoved Gorjanca Janeza Justina - Kuštrovega, bi težko verjeli, da se je njegova himalajska zgodba začela povsem po naključju – z zdravniškim nasvetom. »Jaz sem en navaden človek, nobenih korenin nimam v alpinizmu in Himalaji,« je pojasnil. Pri 42 letih je po operaciji križa od ortopeda dobil jasna navodila: veliko hoje, s palicami, počasi. Športi z žogo odpadejo, priporočeni pa so hribi – če niso prezahtevni. Pred tem je hodil kot večina ljudi: občasno, brez posebnih ciljev. Kot deček je s starši stal na vrhu Triglava, potem pa so gore dolgo ostale le lep spomin. Po operaciji je začel hoditi vedno več. Korak za korakom je prehodil praktično vse slovenske gore. »Vse živo sem prehodil,« je povedal z nasmehom. Ob tem so mu pod roke prišle alpinistične knjige o slovenskih odpravah v Himalajo. »Nepal sem začel 'vohati' skozi strani knjig – in želja je postala nuja,« je dejal.

Leta 2004 je prvič odpotoval v Nepal. Kot je dejal, je s Himalajo pogosto tako: greš enkrat in nikoli več – ali pa pogrešaš te kraje in se vračaš. Njega je zadelo slednje. Živel je skromno, se odpovedal marsičemu, postal bolj duhovno naravnan. Tako je lahko približno na tri leta privarčeval za letalsko vozovnico in preprosto življenje v Nepalu. In se vračal. »Nikoli ne bi mislil, ampak vedno me je vleklo nazaj.« Kot je opisal, Himalaja ni le skupek najvišjih vrhov sveta, temveč prostor, kjer človek ostane sam s sabo. O tamkajšnjih ljudeh Justin govori z globokim spoštovanjem. »Tam nimajo skoraj nič, pa imajo vse. Imajo čas, imajo nasmeh, imajo hvaležnost.« Po njegovih besedah je življenje v gorskih vaseh trdo: dolge poti do šole, težko fizično delo, skromne razmere. A prav tam je doživel največ topline.

Zbogom, Himalaja

Leta 2019 ga je zadela možganska kap. Spominja se trenutka na nevrološki kliniki, ko je, še napol v joku, medicinski sestri rekel: »Zbogom, Himalaja, ljubezen moja.« Bil je prepričan, da se je njegovo poglavje z Nepalom zaključilo. A življenje je imelo drugačne načrte. Z veliko volje, vztrajnosti in hvaležnosti za novo priložnost je okreval. In leta 2025 – proti vsem pričakovanjem – ponovno odšel v Nepal. Tokrat je tam preživel 42 dni. Prehodil je ogromno poti, dosegel višino 4100 metrov in, kot je dejal, bil preprosto srečen. »Nisem mislil, da bom šel še kdaj.«

Njegovi obiski niso le pohodniški podvigi. Že leta 2013 je začel izvajati humanitarne akcije. Na zadnjem obisku je obdaril šolo v odročni vasi, poleg tega pa še dve sirotišnici in dom za starejše. Ko je opisoval trenutek, ko je otrokom predal žoge, svinčnike in šilčke, se mu je zatresel glas. »Toliko hvaležnosti … Neverjetno. Tiste oči, tisti nasmehi. To te spremeni.« Dejal je, da se bo verjetno vrnil – ne zaradi vrhov, ne zaradi osebnega dosežka, temveč z enim samim namenom: peš priti do tiste vasi in prinesti tisto, kar najbolj potrebujejo. »Prej se bom pozanimal, kaj oni najbolj potrebujejo. Ampak to veselje, ki sem ga občutil … zaradi tega se res splača.«

Justinovo potopisno predavanje ni bilo zgolj niz fotografij vrhov in oddaljenih himalajskih poti, temveč iskreno in poglobljeno razmišljanje o smislu življenja. Poslušalcem, bila jih je polna dvorana, je pripovedoval, da imamo doma pogosto preveč materialnih dobrin, a hkrati premalo hvaležnosti za to, kar imamo, medtem ko je v Nepalu redko videl bogastvo v denarju, a skoraj vedno bogastvo v ljudeh.