Matičeva pisma so življenje

Matic Zorman je po rodu iz Cerkelj, živel je v Kranju, Luksemburgu, v zadnjih letih se je ustalil v Ljubljani. Po značaju je svetovljan, odlikujeta ga široka razgledanost in občutek za sočloveka. Na začetku svoje fotografske poti je sodeloval tudi z Gorenjskim glasom, v katerem boste njegove fotografije ob prispevkih novinarjev ponovno lahko spremljali tudi v prihodnje.

Njegov »fotografski teritorij« pa seveda sega tudi čez meje Gorenjske. Tako je pred 15 leti prvič odšel na Bližnji vzhod, v Gazo. »Od takrat naprej na nek način iz Gaze nikoli več nisem odšel. V duhu sem še vedno tam. Pogovori in srečevanja z ljudmi, ki imajo izkušnjo tamkajšnjega življenja, prijateljstva, nemalokrat so dovolj določeni vonji – recimo po gorečih gumah – me spominjajo in povezujejo z Gazo,« o svojem odnosu z Gazo pove Matic Zorman.

Kot omenjeno, je prvič v Gazo odšel decembra 2010, zadnjič se je iz nje v Slovenijo vrnil po vojni konec septembra leta 2014. V štirih letih je bil v Gazi šestkrat, najprej v okviru projekta rehabilitacije palestinskih otrok v Sloveniji, takrat pod okriljem ustanove ITF, danes pa projekt poteka v okviru Fundacije Danila Türka. »Naš palestinski prijatelj Jaber, ki je v tistih letih koordiniral transferje ljudi na rehabilitacijo, nam je Slovencem priskrbel bivanje pri svojih sorodnikih v Gazi,« se spominja Matic, ki je ob vsakokratnem obisku posnel veliko fotografij tamkajšnjega življenja. »Prva fotografija na razstavi, motiv z drevesi in otroki, je bila posneta 20 minut pred začetkom osemdnevne vojne leta 2012, ko je na to področje padel izstrelek. Novinar Erik Valenčič je kasneje napisal knjigo Obleganje Gaze – ubijanje palestinskega ljudstva, ki je bila opremljena z mojimi fotografijami, sem pa imel tudi nekaj fotografskih razstav,« še doda sogovornik.

Pisma iz Gaze

Na letošnjem Kranj Foto Festu je Matic Zorman vabljeni fotograf. Že sama postavitev njegove razstave pred Prešernovim gledališčem je neobičajna, posebna. Na kvadratnih ogrodjih so na verigah obešene povečave fotografij, ki jih je avtor razdelil na tri poglavja. Razstavo pod skupnim naslovom Pisma iz Gaze tvorijo posamezni sklopi fotografij, ki jih naslavlja Ljubezenska pisma, Svetovi, ki bi lahko bili in Ogledala genocida. Ob vogalih so v branje obešena besedila Jaberja M. R. Elmasryja, njegove misli pa so napisane tudi na tekstilu, ki prekriva fotografije in gledalca spodbuja, da ga odgrne. Matic v njem išče primerjavo z belimi rjuhami, v katere so zaviti vsakodnevno ubiti Palestinci. Kot zapiše, vsako od pisem priča o vztrajnosti, izgubi in neuničljivi človečnosti palestinskega ljudstva. »Predstavljene fotografije ne bodo obudile civilistov v Gazi, ki so umrli zaradi strelov, granat, ognja in bomb. Dehumanizacija je metoda pripravljanja terena za množične poboje. V nasprotju z živalmi, ki so pred zakolom nahranjene, so Palestinci v Gazi – vključno z dojenčki – izstradani do smrti. Zagotovo jih ne bosta nahranila niti naše začasno pomilovanje niti sočutje. To tudi ni namen te razstave.«

Kar se dogaja, ne sme biti normalnost

Medtem ko si naključni obiskovalci z zanimanjem ogledujejo razstavo, avtor fotografij pojasnjuje, da je bil njegov osnovni motiv zanjo življenje, in ne smrt. »Če so še pred nekaj leti mediji objavili fotografijo bombardiranja in je ta veljala za ves teden, zdaj vsak dan prihajajo novi posnetki, nova bombardiranja, novi masakri,« pripoveduje Zorman in dodaja, da živimo v času, ko genocid lahko spremljamo tako rekoč v neposrednem prenosu na telefonu. To, kar vseskozi gledamo, nam v določenem času podzavestno ustvarja neko sliko normalnosti, na kar se nekateri sklicujejo, češ tako je tam v Palestini. »Je slika, kako trupla otrok zavijajo v bele rjuhe in jih postavljajo na tla v vrsto, res slika nove normalnosti? S to razstavo želim demantirati tako razmišljanje. To, o čemer zdaj govorim, nikoli in nikjer ne bi smelo biti normalno.« Če smo ljudje? »Ja, če smo ljudje tudi v življenju, ne le s podpisom v nek dokument.«

Zorman nam tako pokaže Gazo brez drame, dima in krvi, pokaže nam tisto, česar tam zdaj ni več. Ogledujemo si fotografije vaj glasbene skupine, mladino v šoli, ki z dvignjenimi rokami želi odgovoriti na učiteljevo vprašanje, otroke med igro, mladeniča, ki z desko odhaja na valove, mesarja med delom ... – vsakodnevno življenje v Gazi, ki je bilo drugačno kot pri nas, a je bilo vendarle življenje. »Zdaj tega ni več, ni več mnogih ljudi, cele vasi so fizično odstranjene in je ostal samo še pesek.«

Devet svetov

V drugi sklop je Matic Zorman uvrstil fotografije, ki so nastale v Sloveniji in jih sam pojmuje kot izliv občutkov nekega dne, ko je bil s francoskimi novinarji v Križni jami. Nekoliko je zaostal za skupino, ker je želel začutiti popolno temo, minute v tišini brez svetlobe. »To je bilo v maju, ko je izraelska vojska v Gazi intenzivno rušila cele soseske, rezala cele veje družin. Nisem mogel verjeti, da razum proč od vsega tega sveta najdeš v jami.« O teh občutjih Matic zapiše: »Svetilko sem naključno usmerjal v različne smeri, v strop jame, njene stene in potok, ki si skoznjo utira pot, in kot motnje v popolni praznini sem le deloma dojemal, kar sem zaznal z očmi. Čista ataksija, izguba nadzora. V kratkotrajnih trenutkih, ko je bila luč prižgana, je bilo vse, kar sem videl, praznina, brezno, ki je strmelo nazaj vame.« To je fotografiral in ustvaril okrog trideset posnetkov.

Ko je prišel iz jame, spet dobil signal in pogledal na telefon, je videl novico, da je tisto jutro pediatrinja Alaa Al-Najjar kot vsak dan odšla od doma v Khan Younisu, da bi v medicinskem kompleksu Nasser reševala otroška življenja. Malo zatem je izraelski zračni napad uničil njen dom in je v njem umrlo devet njenih otrok, nekaj dni kasneje tudi mož. Preživel je le sin Adam. Alaa je medtem neutrudno delala v urgentni sobi, ne da bi vedela, kaj se je zgodilo, dokler ni med preminulimi prepoznala zoglenelih in razkosanih teles svojih devetih otrok.

»Ko sem to prebral, sem bil presunjen. Ves dan sem iskal novice, kako se je to moglo zgoditi. Zvečer sem sedel za računalnik, izbral devet fotografij in jih posvetil pediatrinji in njenim otrokom. Fotografije sem naslovil Devet svetov, ki bi lahko bili.«

Spominjajmo se

Tretja, zadnja serija fotografij ima naslov Ogledala genocida. Gre za portrete Wafe Tabash, Amne Naji in Fadija Abushahme, otrok in njihovih skrbnikov, ki so bili lani evakuirani v Egipt in nato v Slovenijo na medicinsko rehabilitacijo.

Kot pove Matic, je Wafa arhetip palestinske ženske, močne, nezlomljive, njen mehak nasmešek v sebi skriva ponos. Njihova dostojanstvo in moč sta opomin, da moramo vsi, ki to ubijanje spremljamo v tišini, preveriti svoj utrip in stanje lastnega srca, ob fotografijah razmišlja Matic Zorman, katerega razstava je poziv k razmisleku. »Ne da nikoli ne pozabimo, temveč da se spominjamo. Da ostanemo ljudje.«

Matic razstavo postavlja kot kontrapunkt množici vsakodnevnih fotografij pobijanja in dehumanizacije ljudi v Gazi. Pokaže, kar je bilo, pa tega ni več, pripoveduje o izginjanju nekega ljudstva, hkrati pa so njegove fotografije antipod temu, da bi se tako nasilje in pobijanje normaliziralo, češ tako pač je.

Obiski v Gazi in zdaj spremljanje vsega, kar se tam dogaja, seveda na Matica Zormana puščajo močan vtis. »Si sploh lahko predstavljamo, kako zunaj na pesku stoji majhen fantič, v zraku so letala, nedaleč od njega tanki ... Sam poskušam čutiti nedolžnost tega otroka, ki vsega tega ne razume. Nima v sebi koncepta tega zla, je pa sredi njega. Stoji tam na pesku in ...«

Moti ga, ko ljudje sredi Kranja rečejo, kaj pa lahko naredim, da ne bo tako. »Vprašajmo se, česa ne smemo narediti,« poudari Matic Zorman, ki v duhu ostaja v Gazi, in se bo tja, ko bo to mogoče, nekoč spet tudi fizično vrnil.