Matevž Košir – v spomin

Matevž se je rodil 19. avgusta 1931 v Dolgih Njivah kot osmi od petnajstih otrok. Komaj devetleten je prišel v Suhi Dol na kmetijo starega očeta služit za pastirja. Usoda druge svetovne vojne je terjala, da je pri štirinajstih ob dveh tetah in stari mami ostal edini moški na kmetiji. Že v težkih povojnih časih je veliko energije vlagal v preživetje in tehnični napredek Koširjeve kmetije, po materini obljubi, da bo kmetija njegova, pa še toliko bolj. Znal je gledati tudi širše – bil je pobudnik in sodelavec pri več razvojnih projektih v vasi. Bil je dolgoletni vzdrževalec takrat še lesenega vodovoda, nato je vodil izgradnjo železnega vodovoda. Veliko je prispeval tudi pri zadnji obnovi leta 1994.

Bil je aktivni član kmetijske zadruge ter sodeloval pri elektrifikaciji in telefonski povezavi vasi z dolino. Nato je prišlo na vrsto še asfaltiranje ceste. Bil je tudi med ustanovnimi člani gasilskega društva. Vrsto let je deloval kot član župnijskega pastoralnega sveta.

Ob vsem tem je skupaj z ženo Slavko zgledno gospodaril na Koširjevi kmetiji. Le malo generacij doživi toliko sprememb na področju tehnike in načina življenja, kot jih je doživel Matevž – od ročnega obdelovanja zemlje do dobe brezžičnih povezav. Enostavne lesene pripomočke so tako na polju kot v kuhinji počasi izpodrivali moderni stroji. Staro orodje je postajalo v napoto, Matevž pa je do njega čutil spoštovanje in željo po ohranitvi ter ga tako zaščitil pred propadom. Kadar mu je čas dopuščal, je ohranjene predmete urejal v smiselno celoto. Tako je v zadnjih tridesetih letih nastala občudovanja vredna muzejska zbirka, ki je svoje mesto našla v kamniti Koširjevi Kašči, že sami po sebi zgodovinsko dragoceni stavbi. Najprej se je lotil restavriranja in urejanja kmečkega orodja in ostalih pripomočkov z domače kmetije, kasneje pa je zbirko še razširil. Posebno mesto ima spomin na starega strica Ivana, ki je bil duhovnik. Kljub vsemu so se nekatera orodja izgubila ali pa so bila prevelika za hrambo. Večino teh je Matevž izdelal v obliki maket in jih vključil v zbirko.

Svoj prispevek je z izdelavo makete vojaškega stražnega stolpa z opremo dal tudi k razstavi, ki je bila pred leti na ogled na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Svojo zbirko je Matevž z veseljem predstavil vsakemu obiskovalcu in mu ogled obogatil s svojo sposobnostjo pripovedovanja. Njegove pripovedi in zgodbe lahko beremo tudi v narečni zbirki z naslovom Pošten bodi in delaj. Ob jubileju 90 let je prejel občinsko priznanje za življenjsko delo, srebrni grb občine.

Poslovil se je mirno, obdan z najbližjimi, spravljen z Bogom in ljudmi. Ko je odhodu že neposredno gledal v oči, je še enkrat izrazil zadovoljstvo nad ljudmi, ki smo ga obdajali, in pomenljivo sporočil: »Pa vere se držte.« Vedno nam bo ostal v lepem spominu.