Mama pretrgala stike

Marta se je rodila leta 1948 v maminem drugem zakonu. Prvi mož je padel v vojni, Martin oče je kasneje kot poklicni vojak v JLA umrl pri odstranjevanju min.

»Imela sem kar lepo otroštvo. Ko sem poslušala sošolke, da nimajo doma nobenih igrač, sem bila prepričana, da so mi samo zavistne,« pripoveduje.

»Imela sem štiri brate in samo eno sestro, a smo v odrasli dobi izgubili vse stike. Odraščala sem skupaj z bratom iz maminega prvega zakona. Na naju je pazila služkinja Anika. Bila je zelo prijazna, srčna in ljubezniva. Toliko časa se ni odmaknila od mize, dokler nisem znala na pamet vsega, kar smo v šoli zapisali v zvezke. Takšno učenje je bilo zanjo edino merilo znanja!

Spominjam se poletij, ki so dišala po soli, saj smo jih preživljali večinoma v Seči. Z bratom, ki je bil od mene tri leta starejši, sva se igrala, plavala in lovila ribe z otroki očetov, ki so bili prav tako zaposleni v JLA. Nekoč je brat po nesreči odrinil neko deklico, da je padla in si na ostri skali razbila glavo. Nezavestno so jo odpeljali v bolnišnico. Vem, da ni umrla, je pa imela potem precej težav z govorjenjem in ravnotežjem. Kazen, ki je sledila, za naju ni bila lahka: nič več počitnic na morju! Moj oče, ki posinovljenca ni maral, je bil neomajen!

Odločitev, da greva čez poletje 'na kmete', je bila za naju šokantna. Mamina soborka, teta Dora, je v kraju bogu za hrbtom poučevala na podružnični šoli. Že to, da so naju z bratom prišli – in to leta 1959 – iskat na železniško postajo z vozom, in ne z avtom, veliko pove o tem, kako stran od 'civilizacije' so živeli. Sprva sva mislila, da bova živela pri njej, a sva se zmotila. Na voljo je imela le skromno sobico, v kateri je bilo prostora komaj za mizo, omaro in posteljo. Kakšna revščina! V bližini šole, gostilne in stavbe, v kateri je živel župnik (cerkev je stala v bližnjem zaselku), je bilo še nekaj večjih in manjših kmetij. Ko so ljudje izvedeli, čigava sva in kako se piševa, so se naju otepali z nešteto izgovori. Brat, ki je bil pametnejši od mene, je dejal, da se naju bojijo in 'šonirajo'. Verjetno je to držalo.

Končno se naju je usmilil mežnar, ki je bil med drugim zadolžen za zvonjenje. Imel je sitno ženo in več otrok. Pri hiši je bilo veliko živali, od krav do ovc, zajčkov, muckov in psov. Živali sem imela rada že od nekdaj. Bratu je bilo vseeno zanje. Najbolj je bil vesel, ko ga je Lucijan naučil upravljati kosilnico. Ko sva prišla, so se ravno skotili mladi mucki. Nekdo jih je zavezal v vrečo in utopil v vodi. O, kako sem jokala! Čeprav je teta Dora lepo prosila, naj naju ne silijo k molitvi, je mežnarjeva žena zarobantila in odločila drugače. 'Če ju moramo futrati, bosta tudi molila!' Predstavljate si hčerko prvoborke in podpolkovnika JLA, kako kleči in moli! Še dobro, da ni bilo telefona ne blizu ne daleč, zato nisem mogla obvestiti staršev o krivici, ki se je nama godila. Sčasoma sem se na te večerne obrede navadila, saj so mi za nagrado, ker sem bila pridna, dovolili, da sem lahko ob četrtkih eno uro z domačimi otroki poslušala radio. Bilo je nepozabno! Gnetli smo se na peči, bili tiho kot miške, da ne bi zgrešili kakšne pesmi. Oddaja Četrtkov večer domačih pesmi in napevov mi je za vedno prirasla k srcu.

Potem se je zgodilo nekaj strašnega. Ravno pri njih sem dobila prvo menstruacijo. Pojma nisem imela, kaj je to, ko sem na nogah zagledala kri. Bila sem prepričana, da bom umrla. Najstarejša mežnarjeva hčerka mi je obljubila, da mi bo vse razložila. Prinesla mi je nekaj skupaj sešitih krp iz dotrajanega spodnjega perila in me prosila, da si jih dam med noge. Šlo mi je na smeh, a sem jo ubogala. Potem sem hodila kot raca. Usedli sva se v travo, a tako, da sva se dotikali s hrbti. Bila je v veliki zadregi, ko mi je razlagala, zakaj se je prikazala kri. Povedala mi je tudi, da bodo od zdaj vsa srečanja s fanti smrtno nevarna. Zadnjih besed sem se težko znebila še po poroki.

Kot sem že povedala, so imeli pri hiši več psov. Eni so bili stari komaj nekaj mesecev, psica Momo, njihova mati, pa je bila precej napadalna in so mi strogo zabičali, naj je ne božam. Bila je priklenjena in je, če si se ji približal, kazala svoje ostre zobe. Meni se je smilila, želela sem ji pomagati. Približala sem se ji, da bi jo osvobodila. Takrat pa je planila name … Čutila sem, kako mi je dobesedno odtrgala kožo z mesom vred. Nato se je s taco naslonila na mojo glavo … Zaslišali so se kriki, meni pa se je zdelo, da bom kar umrla.

Pritekli so domači in sosedi. Nekdo je držal mojo glavo, drug je pritiskal na rano na nogi, iz katere je vrela kri. Naložili so me na voz in me odpeljali do glavne ceste, kjer me je pobral rešilni avto. V Ljubljano so me pripeljali v zadnjem trenutku. V bolnišnici sem ostala skoraj štirinajst dni. Obiskala me je tudi mama, z njo pa je bil neki drug moški. Šele takrat sem izvedela, da je imel oče smrtno nesrečo. Vprašala sem jo, zakaj mi ni povedala, pa je odgovorila: 'Zakaj bi ti?'

Je pa brata očimova smrt veliko bolj pretresla kot mene. Na moške, ki so si kasneje pri nas podajali kljuko, se ni mogel navaditi. Jaz sem bila drugačna: od njih sem prejemala darila, potem pa mi je bilo vseeno, ali so mamo spremljali na ples in spali z njo v spalnici ali ne. Ko je brat malo odrasel, je bil več pri mežnarjevih kot doma. Z menoj pa je mama pretrgala stike, ko si je našla precej mlajšega moža, z besedami, da ji ga hočem prevzeti. Kar pa sploh ni bilo res!«

(Se nadaljuje)