Mama je ukazala, jaz sem ubogal

Filip bo konec avgusta star 94 let. Še zmeraj je zelo vitalen, in če je treba, sede tudi v avto in se zapelje do bližnje trgovine po »fasngo«.

»Pred šestimi leti, ko je bila žena še živa, sva si kupila malo boljši avto. Prvič v življenju! Prej se ji je za 'pleh' zmeraj zdelo škoda denarja!« pripoveduje, medtem ko reže pršut. Je še človek starih navad, ki so ga naučile, da je treba gosta dobro postreči, da ti prehitro ne uide. Žena mu je zapustila kup receptov, kako narediti borovničev in bukov liker. Tudi nove zaloge hitro poidejo, čeprav hrani še nekaj steklenic iz časa, ko je bila žena še živa.

Kakšen teden pred mojim prihodom so imeli v vasi gasilsko veselico. Poklical je poveljnika in mu izročil dve gajbici žganih pijač domače proizvodnje. »Menda so obiskovalci vse popili,« se sam pri sebi zadovoljno zasmeji.

Odkar je sam, si je kuhinjo preuredil v bivalni prostor. Na steno so mu sosedje pritrdili ogromno televizijo, na mizi, ki jo do polovice zasedajo škatlice z zdravili, pa ima tudi računalnik. Skoraj vsak dan se pogovarja s sestro, ki živi v Torontu. Od njega je starejša deset mesecev, pa se prav tako kot brat zelo dobro drži.

»Bog ji je namenil garaškega moža in šest otrok. Bil je zidar, pleskar, polagal je tudi keramične ploščice. Če je le mogla, mu je pri delu pomagala. Njeni otroci so odraščali precej samorastniško, sami so skrbeli drug za drugega. Z vstopom v osnovno šolo pa so bili že dovolj stari, da so pomagali očetu. Samo dva od njih nimata doktorata, tako pridni so bili! Danes me obiskujejo že njihovi pravnuki. Ni jim odveč, da vzamejo v roke metlo in mi malo pospravijo. Za takšne 'babje' reči nisem bil nikoli dober. Midva z ženo nisva imela otrok, za kar mi je postalo žal šele, ko sem ostal sam. Prej jih nisem niti pogrešal, saj je bila žena ena velika 'žlobudra', pa mi ob njej ni bilo nikoli dolgčas.

Spoznala sva se že pred vojaščino. Bil sem precej postaven fant, visok čez 185 centimetrov, kar je pomenilo, da sem štrlel iz povprečja. Dekleta so me imela rada, s prvo sem spal že pri šestnajstih. Ni bilo nič posebnega, oba sva precej 'pohitela', vse skupaj se je zgodilo v nekaj minutah. Mladi smo bili precej razigrani, kot udarniki smo gradili vodovod, starejši skojevci pa so si potem za narejeno pripeli medalje in zasluge. No, nismo si pa pustili vzeti zabave, to pa ne! Pripeljali smo sod vina iz Dolenjske, gospodinje so skuhale srnjakov golaž, ženske so spekle kruh, potico in ocvirkovko, mi pa smo rajali vse do zore. Kri mi je tako močno krožila po žilah, da sva šla s kakšno soplesalko tudi po trikrat v grmovje. Ena od njih mi je nekoč rekla, da takšnega norca še ni imela. In če to slišiš pri šestnajstih, ti greben zraste do neba! Ko smo fantje udarniško pomagali napeljati vodovod v sosednjem kraju, sem tam trčil ob Anico. V oči mi je padla zato, ker je bila skoraj pol manjša od mene. Pa sem stopil do nje in jo med smehom vprašal, ali je zato tako majhna, ker je tudi delo pri tleh. Zamahnila je z roko, stopila na prste in mi prisolila eno okoli ušes. Tisti, ki so to videli, so se začeli smejati, mene je pa njena zavrnitev precej vznemirila. Sukal sem se okoli nje, kot bi bila edina deklina na svetu, a brezuspešno. Potem sem šel k vojakom, tam sem malo pozabil nanjo. V kantini je stregla neka črnolaska. Imela je ogromno oprsje, takšno, ki pritegne vsakega zdravega moškega. Bila je ena prvih, ki sem jo poznal, da si je barvala lase. V kakšne intimne odnose z nami se ni spuščala, nekaj je pa vseeno počela, in to za denar. Ob nedeljah, ko se je življenje v kasarni malo umirilo, višjih oficirjev pa ni bilo v bližini, nas je nekaj zbrala v shrambi, kjer smo gledali njen striptiz. Plačali smo okoli 150 dinarjev, približno 30 centov, če preračunam v evre. Že samo pogled na njeno pohoto je marsikomu prinesel veliko 'olajšanja'. Žal pa so naši striptizeti stopili na prste. Kot smo kasneje izvedeli, je dobila celo triletno zaporno kazen zaradi neprimernega obnašanja.

Po dveh letih sem se vrnil domov. Prišel sem zelo shujšan, v času JLA sem izgubil tudi dva zoba. Ker je bil oče med NOB terenec, so mi na ZB uredili, da sem že po nekaj mesecih prišel do novega sprednjega zoba, ki je bil ovit v zlato. Ni mi bil všeč, zato sem se bolj poredko smejal. Na veselice nisem več hodil, saj se je pri nas doma praktično vse spremenilo: sestre so se v času moje odsotnosti poročile, dva brata sta se preselila v Velenje, kjer sta delala v rudniku. Mama, ki je ostala sama, saj se je oče preselil k drugi, mi je rekla, da bo morala kmetijo prodati, če se ne lotim dela. Njene besede so me zelo prizadele. Nekako se nisem videl kot kmetovalec, a si ji tega nisem upal reči. Časi, ko smo imeli polno hišo pridnih rok, so žal minili. Mama je začela sitnariti, naj se poročim, a kaj, ko mi ni nobena padla na pamet. Potem pa mi sama namigne, naj stopim do Anice, da se je 'dobro naredila'. Pa sem šel, in to brez večjih pričakovanj. Nekajkrat sva se potem dobila, malo pogovorila in hitro je privolila, da se poroči z menoj. Sprva me ni niti zanimalo, od kod ta brzina, saj sem se še spomnil, da ji pred vojaščino nisem niti malo dišal. Šele čez leta, ko sem zaman čakal na potomca, sem začel malo spraševati. V času, ko sem bil pri vojakih, je imela drugega. Govorili so, da je postala zaradi splava neplodna. 'Kar ni nič narobe, vnukov imam dovolj, bo pa Anica zato, ker se ji otroci ne bodo motali pod nogami, bolj poprijela za delo,' mi je mama vrgla resnico v obraz.«

(Se nadaljuje)