Maistrove ofenzive

Narodna vlada SHS je objavila predhodnico prve slovenske ustave in s tem ji je bila omogočena prva samostojna obrambna politika. Začeli so se boji za ozemlja, najbolj znameniti med njimi je bil boj za jugovzhodno mejo vojvodstva Koroške. (Glej Država SHS) Vsebina temelji na člankih iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4. Zahvaljujem se tudi Dr. Josefu Lauseggerju za njegove številne prispevke.

Maister se je zanašal predvsem na zavednost domačih fantov. Nemški topničarji v Mariboru so bili takoj pripravljeni oditi, Slovenci, zlasti Kranjci, pa so se vsi prostovoljno pridružili Maistru.

Jugoslavija je zahtevala jugovzhodno mejno območje s Celovcem in Beljakom. Slovenske čete so prispele v Rožno in Ziljsko dolino, zasedene so bile Borovlje in Velikovec. Čeprav je avstrijska vlada to odsvetovala, je začasna vlada Koroške sprožila oborožen napad. V začetku leta 1919 so se prostovoljci z zasedenih območij združili v Abwehrkämpfer. Med njimi so bili številni koroški Slovenci. Uspelo jim je znova dobiti Podklošter, Rožno dolino in Borovlje. Dne 14. 1. so sklenili premirje in ameriška arbitražna komisija si je prišla ogledat razmere. Že 29. 4. 1919 je Jugoslavija prelomila premirje in znova zasedla Celovec in Beljak, a tokrat manj uspešno. Na mirovnih pogajanjih v St. Germainu so začeli razmišljati o plebiscitu. Dne 28. 5. so redne jugoslovanske čete pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra začele ponovno ofenzivo. (Glej Donavska monarhija)

Maister je bil brez dvoma zelo dober retorik. Tako je v govoru svojim vojakom pred ofenzivo junija 1919 med drugim povedal, da so koroški Nemci »naše miroljubne koroške brate in sestre klali kot živino. Slovenske hiše so danes prazne, štale prav tako, cerkve, v katerih so odmevale slovenske besede, pa so oskrunjene. Pojdimo kaznovat te krivice in ropanja, pojdimo reševat slovensko zemljo!« General Maister je bil prepričan, da bo Koroško »osvobodil« na enak način kot južno Štajersko, medtem ko je bila Narodna vlada v Ljubljani bolj naivna in je zaupala mirovni konferenci v Parizu. Šele aprila 1919 je tudi vlada spoznala, da je imel Maister prav, in se je odločila za napad. Koroški borci so medtem že prodrli do Slovenj Gradca. Iz Beograda so nato poslali sposobne oficirje in med 28. 5. 1919 in 6. 6. 1919 so zasedli Koroško. Prepozno, saj so velike sile že določile plebiscit in razdelile Koroško na dve coni.

Maister plebiscita z dne 10. 10. 1920 ni priznal. Skladal je bojne pesmi o tej temi in šele mednarodni diplomatski protesti so privedli do tega, da so njegove čete do 22. 11. 1920 zapustile Avstrijo s takrat določenimi in še danes veljavnimi mejami.

Njegova žena Marija Stergar (Sterger) je bila najstarejša hči ljubljanskega zdravnika Stanka Stergerja. Mati Antonija Mankoč ji je umrla, ko je bila stara dve leti. Obiskovala triletno višjo dekliško šolo v Ljubljani in pokazala nadarjenost za jezike. Dobro se je vključila v tedanje umetniške kroge. Po prevratu leta 1918 je delala kot prevajalka za oficirje antante. Opisujejo jo kot budnico in organizatorko humanih akcij, borko za enakopravnost žensk, ustanoviteljico socialnozdravstvenih ustanov in kot narodno delavko. Enako pomembno vlogo kot Franja Tavčar v Ljubljani je imela Marija Maister v Mariboru.

Med letoma 1921 in 1923 je Maister postal predsedujoči jugoslovanski komisiji za mejo z Italijo. Italija, ki je vodila 12 bojev proti Slovencem in Hrvatom na soški fronti, je zahtevala velik vojni plen in si je priključila ne le vso Istro, ampak tudi Kras in slovensko Posočje. Maister ni dosegel nobene zmage; leta 1923 so ga proti njegovi volji upokojili.