Ljudje tarnajo, pesek je tiho

Ko se mi Nataša Jereb z Dovjega široko zasmeji iz kabine svojega rdečega mercedesa, niti slučajno ne bi pomislila, da bo čez pol leta praznovala abrahama. Krasijo jo dolge kitke in urejeni nohti, ravno pa se je pripeljala z Jesenic, kjer je opravila eno od »fur« tistega dne.

Nataša je že 28 let šoferka tovornjaka prekucnika, žargonsko kiperja. »Tovornjak sem začela voziti, ko sem bila stara 21 let. Po poklicu sem šivilja, nekaj časa sem delala kot natakarica, vmes pa sem očetu 'težila', da bi naredila izpit za tovornjak. Nekako se je omehčal, naredila sem izpit in začela voziti v domačem podjetju,« se spominja začetkov svoje šoferske kariere. »Čeprav se nisem veliko vozila z očetom, sem si vsakič, ko sem videla kamion, rekla, da ga bom vozila, ko bom velika. Sedmega januarja sem naredila izpit, čez en mesec pa sem že šla vozit sneg na Vršič,« pove. Vozniški izpit ima za kategoriji B in C. Pa jo je kdaj zamikalo, da bi vozila avtobus? »Ne nikoli, ljudje tarnajo, pesek je pa tiho,« se nasmehne in se zamisli: »Mogoče mi je le žal, da takrat nisem naredila še kategorije E in poskusila voziti v tujino.« Ima dva tovornjaka. Rdečega in belega mercedesa. »Ta, rdeč, je že star, sem hotela priti z belim, pa je doma polomljen, sveča je nekaj stekla, ga ravno danes popravljajo. Osebno prisegam na mercedese, so mi najboljši, vozim pa golfa sedmico,« mi razloži, kot zaznam, ljubiteljica nemške kvalitete.

Kaj bo pa ženska naredila ...

Ocenjuje, da je v Sloveniji trenutno okrog dvesto šoferk. »Ne vem, koliko nas je trenutno na Gorenjskem. Veliko je namreč tudi takih, ki imajo samo izpite, a ne vozijo. Jih pa tudi srečam na terenu, izmenjamo izkušnje, če imamo čas, v zadnjem času je veliko mlajših ...« Na terenih, pravi, nima slabih izkušenj. »Vedno pravim: lepa beseda lepo mesto najde. Pozdravim, se posmejem, v redkih primerih slišim, češ kaj bo pa ženska lahko naredila, večinoma pa so odzivi, ko me zagledajo, pozitivni.« Seveda ima Jerebova na zalogi kar nekaj zanimivih zgodb iz tovornjakarskega sveta, kjer ji je včasih kot ženski morda malce pogledano skozi prste. »Na začetku, ko me še niso poznali, sem kamion parkirala, kjer sem ga pač hotela. Pa so se ljudje pritoževali čez šoferja, kako je parkiral. Zraven sem potem še sama pritegnila, češ ta pa res nima pojma. Ko so odšli, sem se pa odpeljala. (smeh) Nikoli me pa nihče ni zmerjal, saj nihče ni povezal, da sem parkirala jaz.« Njeni delovniki so raznoliki. Začenja ob osmih, končuje ob štirih. »Včasih imamo izkope, delamo ceste, pozimi smo del zimske službe, včasih so kakšna gradbišča, vozim pesek. Tudi jaz kdaj nakladam, imam tudi izpit za težko gradbeno mehanizacijo,« razlaga. Je fizično naporno, jo vprašam. »Težko sodim, saj sem že toliko let v tem … Če recimo na keson nakladaš zemljo, pa se ti ta nanj prime, naslednja vožnja pa je pesek za estrih, moraš pač keson prej temeljito očistiti. Kdaj se ti kaj zatakne, skačeš gor, dol, privezuješ tovor, ampak meni to ni težko, mi je del vsakdana.«

Prigoda z gumo

… ampak, kot poudari, če poči guma – pa je ne more sama zamenjati. »Enkrat mi je guma ušla.« »Kam?« se začudim. »Na Jesenice … (gromek smeh) Takrat sem ravno dobila nov tovornjak. Peljala sem policijske ograje iz Planice v Kranj. Vklopim smernik za na avtocesto, gledam, zakaj avto, ki ima prednost pred mano, ne spelje. V tistem zagledam, da gre guma proti Jesenicam. Čudim se, od kod ta guma, in potem začutim, kako se mi tovornjak ujame na drugo gumo. Takrat šele sem se zavedela, da je bila tisto moja guma. Zavila je po travniku v Savo. Klicala sem očeta in mu rekla, da naj takoj pride na avtocesto, da mi je guma ušla. Je vprašal, kje je, sem rekla, po Savi gre proti Beogradu,« razlaga v smehu in nadaljuje: »Ni mi verjel in je prekinil zvezo. Potem je prišel sodelavec in mi dal gor rezervno gumo ...« Nato doda v resnejšem tonu: »Če moraš menjati gumo, nimam možnosti, da bi jo sama, mogoče bi mi uspelo, ampak to je tako zategnjeno, pa tudi sama guma je težka.«

Šoferske mačke

Nataša je včlanjena tudi med Šoferske mačke, to je klub voznic težkih tovornjakov. »Vsako leto enkrat se dobimo, letos smo se marca v Gornji Radgoni, kakih 15 nas pride. Ob tej priložnosti vabim vse šoferke, da se nam pridružijo,« povabi Nataša in mi na hitro razloži še razliko med voznicami tovornjakov in voznicami avtobusov. »Po navadi 'avtobusarke' pridejo urejene, v petkah in 'kiklicah', me, ki vozimo tovornjake, pa imamo v žepih kavbojk na eni strani cigarete, na drugi pa telefon.« (smeh)

Rada potuje

Nataša zelo rada potuje. Med drugim je bila že v Iranu, pa na Madagaskarju, v Indiji ... V začetku letošnjega avgusta se je vrnila s 17-dnevnega potovanja po Kolumbiji. »Trikrat letno grem na dopust, maja sem bila v Jordaniji, oktobra grem v Maroko. Od 15. novembra do 15. marca pa je zimska sezona in urejamo ceste, tako da takrat nikamor ne morem,« razloži. Zima je tudi čas, ko še kdaj kaj zašije. »Dolgo nisem nič šivala, pred kakimi petimi, šestimi leti pa sem spet malo začela. Znam kaj iz džersija narediti, če bi se lotila kake svečane obleke ali suknjiča, pa ne vem, če bi uspelo.«

Šofirala bo, dokler bo lahko

Nataši se vidi, da prav zelo pri miru ni nikoli, zato ne čudi, da je aktivna na veliko področjih, je tudi gasilka. »Pri gasilcih sem v operativi, hodim na tekmovanja, nekaj časa sem plesala folkloro na Dovjem. Malo hodim na telovadbo, na vodene vadbe, saj sem preveč lena, da bi se sama toliko disciplinirala, da bi kot nekatere vadila doma; se moram kar malo v rit brcniti, da se spravim. Tečem ne, nikoli nisem marala teka in ga tudi in nikoli ne bom. Rada pa smučam ali grem na sprehod v hribe, a ne tako, da bi plezala in lazila nekam visoko. Na potovanjih, če je vključen treking, to že grem, tudi zdaj, ko smo šli v Kolumbiji z 2800 metrov nadmorske višine na 3600, sem šla … Grem pa rada po kakšni bližnjici, po kakšni potki, da pridem do cilja, ampak najraje se pa s tovornjakom zapeljem.« (smeh) Pred skoraj 30 leti je Nataša, kot pravi, rekla, da bo vozila tovornjak toliko časa, dokler ne bo ugotovila, kaj bi rada delala v življenju. »Pa očitno še nisem ugotovila. Ampak jaz to res rada delam in bom, dokler bom lahko,« v smehu sklene najin pogovor.