Lions v Ameriki (3)

Pri novi družini so že prej gostili Španca in Finca, ko sva se pridružila z Madžarom, smo pod njihovo streho živeli kar štirje tuji fantje. Ker sem bil najstarejši, sem družini pomagal in jim tako olajšal delo. Pridružil se mi je Finec, pomagala sva pri kuhanju, pospravila mize, pomila posodo itd.

Nato smo za teden dni odšli na skupni del izmenjave, kjer smo spoznali še druge udeležence. Ker to ni bila moja prva izmenjava Lions, sem vedel, kako potekajo prva srečanja. Z nekaterimi se ujameš takoj, z drugimi sploh ne. Nekateri radi pomagajo, se družijo, kartajo ali igrajo družabne igre, ob katerih se vedno prijateljsko skregaš, drugim so prvi stiki neprijetni. Prav neverjetno je, kako hitro se lahko z nekom, ki je z drugega konca sveta, ujameš in razumeš. Na koncu vsi spadamo skupaj kot nekakšna velika sestavljanka, bolj se bliža konec druženja, bolj si želimo, da bi še ostali.

K sreči za nas štiri druženja še ni bilo konec, temveč smo bili šele na polovici poti. Ko so drugi odhajali na lete domov, smo šli nazaj k naši gostujoči družini in za tri tedne postali velika družina. Glavno komando je prevzela mati, učiteljica na dopustu, medtem ko je njen mož odhajal na delo. Peljala nas je na vse konce Washingtona, naredili smo tudi potovanje z avtomobilom do Kalifornije. O tem, kaj vse smo videli in doživeli, koliko smo se pogovarjali, se prepirali in smejali, bi lahko napisal še veliko člankov.

Vse to mi je omogočil Lions, začelo se je pred petimi leti, ko mi je teta predstavila izmenjavo mladih. Ljudje, ki sem jih spoznal, izkušnje, ki sem jih dobil, in osebna zrelost, ki jo pridobiš, ko potuješ sam – vse to se je začelo z Lionsom. Za vse izjemne izkušnje sem zelo hvaležen in vem, da takšne priložnosti nima vsak.

To je bila letos moja zadnja izmenjava Lions​. Na neki točki jih prerasteš, dovolj si star, da lahko potuješ sam in obiščeš deželo, ki jo želiš spoznati. Kdo ve, morda se bom kdaj vrnil kot organizator. Vsekakor takšno izmenjavo mladih toplo priporočam.

Lions, hvala.