Liberalni Majzljevi

Fran Majzelj ni bil le velikodušen človek, bil je tudi zelo ciljno usmerjen. Politično je bil liberalnih nazorov. (glej članka Dobrodelni Majzljevi in Ambiciozni Majzljevi)

Habsburška monarhija je v času nacionalnih vrenj 19. stoletja s pomočjo federalizacije in dokaj široke avtonomije kar dolgo uspešno uravnoteževala konflikte in interese svojih zares številnih narodov. Ujedinjenje v eno upravno enoto in enake pravice za slovenski jezik je zahteval tudi slovenski narod. Stane Grande v knjigi Zgodovina Šmarjete in Bele Cerkve piše, da je Majarjevo peticijo za ustanovitev Kraljestva Slovenije leta 1848 podpisalo veliko število prebivalcev z območja Šentjerneja in Škocjana. Med njimi sta bila Joseph Maisell in njegova hči Jera (edina ženska med številnimi podpisniki). Verjetno gre pri tem za tistega Josepha, ki je leta 1847 maturiral na novomeški gimnaziji in je bil brat Antona Majzlja (*1830). Torej strica Franca (*1857) in Fani (*1874). Pobudnik peticije je bil Jožef Jerman, mlinarjev sin iz Grmovelj pri Škocjanu, ki je šel na Dunaj študirat pravo. Tam se je vključil v dunajsko slovensko društvo Slovenija in maja 1848 sprva pripotoval v Ljubljano, da bi narodno prebujal Slovence, potem pa v Novo mesto. Študent medicine Jože Kapler iz Velikega Trna, tudi član dunajske Slovenije in tamkajšnje narodne garde, je prav tako zbiral podpise. Oba sta bila kmečka sinova in domačini so jima zaupali.

Že kmalu se je v te kraje naselil politični razdor. Najuglednejša farana, Majzelj in Zorko, sta pristopila k liberalnemu taboru (kot velik del slovenskega premožnejšega sloja). Odtlej je bila Majzljeva gostilna zbirališče lokalnih liberalcev. Nekdanji mecen cerkvenih praznovanj in gradenj je postal glavni politični nasprotnik domače Cerkve, spori so bili tako hudi, da je moral župnik Mihael Barbo leta 1902 zapustiti Belo Cerkev.

Nekega dne je Franc med sprehodom spoznal novomeškega sodnika Davorina Zwittra (doma iz Zahomca v Ziljski dolini na Koroškem), ki je imel podobne liberalne nazore. Zwitter se je rodil leta 1869. Pri Abujevih je bila številna družina; zakonca Jerca in Martin sta imela kar sedem otrok. Najstarejši Martin, klicali so ga Mirt, kasneje pa je uporabljal slovensko obliko imena – Davorin, je po ljudski šoli nadaljeval šolanje na gimnaziji v Beljaku. Oktobra leta 1891 se je vpisal na univerzo v Gradcu, kjer je sprva študiral filozofijo, a se je že v drugem semestru prepisal na pravo in je bil leto kasneje na Dunaju. Bil je član in celo tajnik akademskega društva Slovenija. Iz zapisa sestre Jerce izvemo, da se je kot gimnazijec v Beljaku in kasneje v Gradcu in na Dunaju preživljal kot domači učitelj. Pravo je zaključil v Pragi. Prvo delovno mesto je dobil v Celju, pri okrajnem sodišču. Pozneje je bil na Dolenjskem. Najprej kot sodnik v Mokronogu, leta 1909 pa je postal okrajni sodnik v Novem mestu.

S Franjo (*1883) se je poročil oktobra 1904 v Beli Cerkvi, o čemer so poročale tudi Dolenjske novice. Leto dni kasneje se jima je rodil sin. Visokorodna gospa Zwitter je že septembra naročila opremo za novorojenčka pri Antonu Šarcu v Ljubljani. Najdražja je bila krstna garnitura, ki je stala 40 kron, z vezenimi vzorci pa je bilo okrašeno tudi ostalo perilo. Franc (*1857) je bil prvemu vnuku boter. Ob njegovem imenu so v krstno knjigo belocerkovške župnije zapisali, da je lastnik treh posesti in trgovec.

Le nekaj let prej (maja 1896) se je teta in soimenjakinja »gospe Zwitter«, Fani Majzelj (*1874), poročila v Podbrezje na Franckov grunt. V Podbrezje se je omožila tudi Franjina (*1883) sestra Pepca (Josipina, *1885), ki se je poročila na velik grunt pr Stroj. (glej Dobre partíje Majzljevih, 3. del)

Zahvaljujem se dr. Anji Dular.