Kulinarična dediščina Tuhinjske doline

Šmartno v Tuhinju – »Na naši šoli verjetno še nikoli ni tako dišalo kot danes. Prav ti vonji nas spomnijo, da se najlepše zgodbe začnejo doma, v domači kuhinji.« S temi besedami je ravnateljica Osnovne šole Šmartno v Tuhinju Darja Krašovec pozdravila zbrane na prireditvi, na pravem prazniku, v središču katerega je bila kulinarična dediščina Tuhinjske doline. Zadnji dve leti so se namreč tamkajšnji osnovnošolci odpravili po zanimivi poti raziskovanja, pogovarjali so se z domačini, preizkušali recepte, brskali po literaturi in po podstrešjih. Ob tem pa so, kot je poudarila ravnateljica, spoznali nekaj zelo pomembnega. »Kulinarika ni samo hrana, v njej so zgodbe, spomini, del naše identitete.«

Najljubša jim je tuhinjska fila

Česa vse so se v teh dveh letih naučili osnovnošolci, so obiskovalcem prikazali na številnih stojnicah ter igralskih, pevskih in plesnih nastopih. »Predvsem sem se naučila, da v starih časih niso imeli toliko stvari, kot jih imamo mi danes, in da so morali biti kar varčni. Ne vem, ali bi jaz danes lahko tako živela, sem malo drugače navajena,« prizna šestošolka Tinkara, ki smo jo ujeli na stojnici metrskih piškotov in domačih rezancev. Dodala je, da doma kuhajo še zelo klasično, zato jedi Tuhinjske doline dobro pozna, njej najljubša je špehovka. Večina drugih mladih sogovornikov je na prvo mesto svojih najljubših jedi postavila tuhinjsko ​filo, jed, narejeno iz šunke, belega kruha, jajc, čebule, smetane in začimb. »Prvotno se je tuhinjska fila delala v testu, zdaj se dela tudi v rebrih. Pri nas doma jo imamo vsi zelo radi, zato jo večkrat pripravimo,« je povedala osmošolka Neža. Včasih pa je bila to izključno praznična jed, medtem ko so bile sicer na mizi preproste jedi – zelje, beli ali ajdovi žganci, polenta, repa, bela kava, krompirjeva juha, mlečni sok, koruzni močnik, prežganka, občasno tudi kaša s suhimi češpljami, pomemben del prehrane je predstavljal fižol.

Številni tradicionalni recepti se še vedno pogosto znajdejo na mizah tuhinjskih gospodinj in morda bo odslej vsaj občasno po njih zadišalo tudi pri mlajših generacijah. Kot je dejala ravnateljica, dediščina ne živi v knjigah in ne v muzejih, pač pa zares zaživi tedaj, ko jo ljudje skupaj ustvarimo, delimo in prenašamo naprej.