Uroš Petauer in Lea Štajer (levo) sta poskrbela, da se gnezdo Planinčevih (desno Helena in Vili Planinc) snema in dogajanje predvaja v živo. / Foto: Špela Šimenc
Krivokljun in Olenka sta prava atrakcija
Krivokljun in Olenka nista tipični gorenjski imeni, a tudi onadva nista tipična Gorenjca. Gre za najverjetneje najbolj znan par štorkelj v Sloveniji, ki vsako leto gnezdi na Olševku. Letos so iz njunega gnezda poleteli trije mladiči.
Olševek – Pred skoraj 14 leti je Vili Planinc z Olševka pred svojo domačijo ob kozolec postavil kostanjev drog, na katerega je podstavil vrh z nekaj butarami. Vedel je, da se v bližini zadržujejo štorklje, in upal, da bo katera prepoznala njegov namig. Ni bilo treba dolgo čakati. Gnezdo je posvojil štorkljin samec in odtlej je v njem živahno. Vsako leto je iz gnezda poletel vsaj en mladič, v najboljših letih jih je bilo celo pet. Sosedje so sprva proti postavljenemu drogu malce skeptično pogledovali, a toliko let kasneje s štorkljami diha cela vas. Spomladi vsi nestrpno čakajo, kdaj se bo štorkljin samec vrnil.
»Dedi, dedi, štorklja je nazaj!« je letos že konec februarja oznanil Vilijev vnuk, ki je prvi opazil, da gnezdo ni več prazno. Pa ne samo med vaščani, Planinčevo gnezdo je postalo prava atrakcija doma in zunaj naših meja, odkar je na strehi domačije postavljena kamera (od leta 2023), ki tamkajšnje dogajanje snema in predvaja v živo. Za to je v prvi vrsti zaslužna učiteljica biologije Lea Štajer, ki je v izobraževalne namene postavila prvo kamero na osnovni šoli v Predosljah, v drugi vrsti pa njen partner Uroš Petauer, ki je idejo tehnično podprl. Danes v živo na kanalu @storklje na YouTubu lahko spremljamo dogajanje v več gorenjskih gnezdih.
Z Vilijem, njegovo ženo Heleno, Leo in Urošem se pri Planinčevih srečamo sredi julija. V gnezdu so trije mladiči, ki so že dosegli velikost odraslih štorkelj in počasi se učijo leteti. Ker so tako zrasli, v gnezdu ni več dovolj prostora, starši se vanj vračajo samo zvečer, pa še to samec običajno prenoči na kakšni izmed bližnjih streh. »Tako hitro mine teh pet mesecev, ko je v gnezdu živo. Že sredi avgusta se včasih odpravijo v tople kraje,« kar malo čustveno pove Vili in prizna, da se na ta zanimiva bitja človek naveže. Morda je tudi obratno, vsekakor pa, pravi Štajerjeva, štorklje poznajo Vilija in Heleno, ki to potrdi iz prve roke: »Ko sem na njivi, se mi štorklja povsem približa, celo na kakšen meter. Tako rada bi jo pobožala, a tega pa ne pusti. Večkrat jim nastavimo slamo ali veje in samo nekaj minut traja, da to opazijo in odnesejo v gnezdo.«
Ni zagotovo, a je povsem mogoče, da že od samega začetka, od leta 2012, pri Planinčevih gnezdi isti samec. Sprva je bil podoben vsem drugim belim štorkljam, nekoč pa se je – tako pravijo strokovnjaki – poškodoval in njegov kljun je postal zelo kriv. Ker je poseben in drugačen od drugih, so ga tisti, ki spremljajo kamere v živo, zelo vzljubili. Prava atrakcija je postal na Poljskem, kjer je opazovanje gnezd zelo priljubljeno. Tudi ime zanj so izbirali in ga tudi izbrali – Krivokljun. Njegova partnerka pa je dobila ime po Olševku in postala – Olenka. Ena izmed zvestih poljskih opazovalk je celo nakvačkala Krivokljuna in Olenko in ju poslala Planinčevim v dar.
»Da se Krivokljun vrača v isto gnezdo vsa ta leta, sklepamo po njegovi starosti. Je namreč precej star, saj ne potuje več daleč na jug. V zadnjih dveh letih se je odpravil šele nekaj dni pred božičem in se vrnil že februarja, v tem času pa prav daleč ne more priti,« nam pove Lea Štajer.
Pri štorkljah velja, da je gnezdu zvest samec, samice se lahko menjajo, a po vrsti pozdrava (glasno klopotanje) Uroš in Lea sklepata, da Olenka tukaj gnezdi že vsaj tri leta. Sicer pa so štorklje na Gorenjskem prisotne šele zadnjih dvajset let, zaradi intenzivnega kmetijstva se iz »rodnega« Prekmurja pomikajo vse bolj proti zahodu in lani so strokovnjaki prvič več gnezd zaznali na Notranjskem kot v Prekmurju.
Kamere razkrijejo marsikatero dogajanje, ki je bilo doslej skrito tudi očem strokovnjakov. Čeprav velja, da se potomci običajno ne vrnejo na mesto gnezdenja, so s pomočjo kamer ugotovili, da ni vedno tako. »Eden od potomcev v Bohovi pri Mariboru si je v neposredni bližini očetovega gnezda zgradil gnezdo in letos uspešno gnezdil. To smo ugotovili s pomočjo prebrane številke na obročku in jo preverili v Prirodoslovnem muzeju, ki ima evidenco vseh obročkanih ptic po Sloveniji,« pove Lea Štajer in z nami deli še eno zanimivo zgodbo, ki se je po mnenju strokovnjakov tudi zgodila prvič. Leta 2021, ko so spremljali gnezdenje na Osnovni šoli Predoslje, so se ob koncu gnezditvene sezone tamkajšnjim trem mladičem pridružile še tri mlade štorkljice iz Komende, ki jih je iz njihovega gnezda pregnala toča. Vse do odhoda v Afriko so skupaj prenočevale v gnezdu v Predosljah.
Prenos v živo razkrije tudi kakšno dramo. »Šele od leta 2020, odkar imamo kamere, vidimo, kakšne drame se dogajajo v gnezdih. Vsako leto maja, ko pride do ohladitve, rešujemo štorklje pred podhladitvijo. Mladiči so takrat stari nekaj dni, gnezdo je mokro in polno blata. Lani in letos sem se v maju s pomočjo gasilcev povzpela na gnezdo v Cerkljah, vanj položila seno, malo ogrela mladičke in upala, da bodo preživeli,« pripoveduje Štajerjeva. Letos v Cerkljah dvema ni uspelo preživeti, štirje pa so že poleteli iz gnezda.
Tudi pri Planinčevih se zadnji dve leti srečujejo z izgubami mladičev. Pred tem so vsi mladiči, ki so se izlegli, tudi poleteli, lani pa sta iz gnezda padla dva in letos eden. Najverjetneje jih je kot najšibkejše mladiče odvrgla mama štorklja. Vsak tak dogodek prinese k Planinčevim tudi nekaj žalosti, a hkrati zavedanje, da je proti naravi človek nemočen. In da so prizori gnezdenja, ki se vsako leto ponujajo na Olševku, veliko darilo, in ne nekaj samoumevnega.
