Kot bi nastopal v gledališču ...

Na vaši zadnji šolski uri so vas presenetili nekdanji dijaki prve generacije, katere razrednik ste bili v Gimnaziji Kranj. Kakšni so vaši spomini na začetke poučevanja in konkretno na dijake tega razreda?

To so bili res moji prvi dijaki, od njih sem v bistvu samo trinajst let starejši, in so bili zelo »posrečeni«, čeprav je bilo takrat v šolah precej strožje kot danes; dijaki so imeli veliko popravnih izpitov in prav vsi so se morali veliko učiti. K moji zadnji uri je prišlo kar 25 dijakov iz te prve generacije, vseh je bilo 28, če se prav spomnim, eden je žal že pokojni. Prav vsi so vedeli za to presenečenje, samo jaz ne! In ravno tisti dan bi moral spremljati neke dijake, pa so se začeli smejati, da so to oni. In čeprav so med njimi doktorji znanosti, zdravniki ... so si prav vsi vzeli dopust, eden je prišel celo iz Kanade! Vse dopoldne smo preživeli skupaj, najprej smo se sprehodili po Kranju, skupaj smo šli na kosilo in nato v spomin na pokojnega Uroša Goloba še v kontrolo zračnega prometa na brniškem letališču. To je bil čisto drug svet, tega še nikoli nisem doživel! Pripravili so mi res lepo presenečenje. Današnje generacije so čisto drugačne, ne vem, če bi si takole vsi vzeli čas zame.

Tudi vaši sedanji dijaki so se lepo poslovili od vas kot razrednika, postavili so vam mlaj na dvorišču šole. Očitno ste ohranili priljubljenost skozi vsa leta, čeprav matematika ne sodi ravno med najbolj priljubljene šolske predmete?

Matematika res ni najbolj priljubljen predmet! (smeh) Ampak pomembno je, da so pravila znana in da si do vseh enak. Zelo pomembno pa je tudi, da imaš otroke rad. Sodelavka mi je nekoč rekla, da je treba otroke sovražiti, da se te potem bojijo in imaš mir. A to ne gre, otroci to začutijo. Če nisi strokovno podkovan, suveren, to takoj prepoznajo in imaš potem težave. Sam sem se vedno trudil, da smo ustvarili pozitiven odnos – če sem ugotovil, da je kaj narobe, sem se ustavil in smo se najprej pogovorili, kaj jih muči. Razlog je bil lahko banalen, da so recimo naslednjo uro pisali test pri fiziki. So pa dijaki zelo različni, nekateri nasprotujejo iz principa.

Ampak očitno ste znali z njimi, sicer ne bi bili tako priljubljeni?

Očitno res. (smeh) Na pedagoško-znanstvenem svetu sem nekoč rekel, da je srednješolska matematika mogoče res kdaj pretežka, a so me starejši profesorji mirno zavrnili, da je za učiteljski poklic treba imeti tudi malo talenta; kar vsak ne more biti učitelj.

Na kakšen način ste torej v učilnici vzpostavili avtoriteto oziroma, kar je mogoče še pomembnejše, kako ste pridobili naklonjenost dijakov?

Kot sem že omenil, je predvsem pomembno, da si do vseh enak, obenem pa strokovno podkovan, ne smeš »blefirati«, saj dijaki to takoj prepoznajo.

Katerega pravila ste se držali pri poučevanju, da vam je matematiko uspelo približati dijakom?

Če jim matematiko razložiš na način, da jo razumejo, in to utrdijo z veliko vajami, potem matematiko vzljubijo. Problem pri matematiki je, da je zelo teoretična, zato sem se ves čas trudil, da sem jim matematiko približal skozi konkretne primere iz življenja. Na srednji šoli je pomembno opraviti tudi veliko vaj, saj samo s teorijo ne prideš nikamor.

Številni imajo že v osnovni šoli inštruktorje. Kaj menite o tem?

Da je to narobe! Osnovna celica je le družina. Se je zgodilo, da so starši prišli na govorilne ure, ker je otrok dobil negativno oceno. Če so sprejeli mojo razlago, zakaj je prišlo do tega, in so se potem doma pogovorili, je lahko isti dijak čez štirinajst dni dobil precej višjo oceno. Na drugi strani imamo mame, ki so pripravljene ure in ure razpravljati o tej negativni oceni ... Pri takih sem se bil navajen umakniti, a ni bilo redko, da so me čez nekaj let potem klicali, če bi se lahko pogovoril z njihovim otrokom, ker nikogar več ne posluša. A v vsej karieri mi nobenega od teh otrok ni uspelo prepričati, naj nadaljuje šolanje, saj je takrat že prepozno, da bi kaj spremenili.

S kakšnim predznanjem po vaši oceni v gimnazijo prihajajo današnji devetošolci? Ali ocene dejansko odražajo njihovo znanje?

Nikakor ne! Vsi vemo, da gre za inflacijo ocen – tudi na gimnaziji to delamo. Danes je kar tretjina dijakov odličnih, ko sem sam obiskoval gimnazijo, pa je bilo odličnih zelo malo. A glede na to, da se uspeh točkuje, to pomeni, da bi v primeru, ko bi se držal načela, da je povprečna ocena tri, s tem pokvaril kariero svojim dijakom, čeprav je njihovo znanje precej boljše kot pri dijakih na primerljivih šolah, ki so odlični. Z maturo pa ne nadoknadijo tega primanjkljaja točk. To sem namreč vse preračunal, zato na koncu tudi jaz popustim, da jim ne bom zaprl vrat na izbrano fakulteto. A tako se mnogi na lahek način izmažejo. Če pogledam ravno to svojo prvo generacijo dijakov, so vsi zelo uspešni – tudi tisti, katerih znanje je bilo takrat bolj šibko, so naredili vsaj višje šole in so danes predstavniki velikih podjetij, iz današnjih generacij pa je skoraj tretjina dijakov neuspešnih, saj ne končajo nobene fakultete. Namesto da bi jim že prej povedali, da bi bili recimo boljši slikopleskarji ali vodovodarji, ki jih je danes skoraj nemogoče dobiti!

Kako so se spreminjale generacije dijakov na Gimnaziji Kranj?

Če se spomnim svojih srednješolskih dni, je bilo povsem drugače, moji nekdanji profesorji se zagotovo »obračajo v grobu«. Takrat je bilo res strogo, v razredu nisi smel nič reči, danes pa takoj dobiš prijavo, če kateri od dijakov misli, da se mu je zgodila krivica. A seveda tega ne povedo javno, ampak podajo anonimno prijavo, kar me najbolj moti. In kar je najhuje, so te prijave v večini primerov neupravičene in iz tega potem ni nič. Tako delajo medvedjo uslugo otrokom, saj jih spustimo naprej brez znanja in potem nikoli ne doštudirajo. Največ težav je bilo zaradi permisivne vzgoje, a mnogi so že spoznali, kam to pelje in je zdaj spet bolje. Če sem bil namreč uspešen pri poučevanju številnih preteklih generacij, potem najbrž ni pri meni nekaj narobe, ampak morajo najprej premisliti pri sebi.

Kljub široki uporabi digitalnih pripomočkov ima le malo ljudi veščine, da bi z računalnikom ali telefonom naredili kaj kreativnega. Kakšen je vaš odnos do sodobnih tehnologij – bi jih bilo po vašem treba vključiti tudi v učne načrte?

Seveda! Pametni telefon, pa tega se nisem jaz spomnil, je druga največja iznajdba po parnem stroju. In je res pameten! Problem pa je, ker se mladi preveč zanašajo samo na to. Včasih smo se med odmori družili, danes pa je vsak na svojem telefonu. Dijaki niti svojih sošolk ne pogledajo! Sicer pa so telefoni lahko zelo koristni pripomočki, saj nam tehnologija omogoča marsikaj, s čimer lahko podkrepimo pouk in kaj prikažemo bolj plastično.

V zadnjem obdobju se veliko govori o pomanjkanju kadra v šolah. Zakaj je po vašem prišlo do tega in kako povrniti ugled učiteljskemu poklicu?

Bojim se, da bo po zdravstvenem sistemu, če se bo sesul, na vrsti tudi šolski. Ni več spoštovanja do učiteljskega poklica, tudi plače so slabe – to odvrača mlade, saj to ni tako enostaven poklic. V kadrovskem bazenu manjka izobraženih učiteljev, saj ne more kar vsak učiti. Obenem živimo v času, ko mladi ob prihodu v službo najprej vprašajo, kakšno je plačilo in kakšen je urnik, ne pa, kaj je treba delati.

Kaj pa je vas vodilo, da ste se odločili za pedagoški poklic?

Ravno delo z dijaki. Pa čeprav bi kot računalničar lahko dobil zelo dobro plačano službo v Avstriji! A tam bi bil vedno tujec. Imam izkušnjo s prijateljem, ki se je odpravil na delo v Avstrijo – lahko so skupaj delali na strokovnem področju, a njegovi otroci niso hodili v vrtec skupaj z otroki njegovih sodelavcev, saj je za tujce poseben vrtec. Čeprav te kot visoko kvalificiran kader potrebujejo, kot tujec nisi enakovreden.

Kaj vam je osebno pri učiteljskem poklicu prineslo največ zadovoljstva?

Meni je ta poklic res ustrezal, počutil sem se, kot bi nastopal v gledališču. V razredu sem res užival – ne sme te biti strah stopiti v razred, kljub temu pa ne smeš biti aroganten oziroma ne smeš početi tega, kar so recimo delali z nami v šoli, ko so včasih tudi najboljšim dali »cvek« zgolj v poduk ostalim s slabšim znanjem.

Kakšne načrte pa imate v pokoju?

Po pravici povedano še ne vem. Priznam, da ni enostavno, še vedno grem rad v razred, kljub temu pa se zavedam, da je enkrat dovolj in nima smisla službe vleči v nedogled. Moj nekdanji dijak, doktor znanosti, mi je rekel, da za tistimi, ki mislijo, da so zelo pomembni in vse znajo, ostane ogromna luknja – ki pa se z lahkoto napolni. (smeh) Moj prvi cilj je zato čim več »penzij«. (smeh) Obenem bo zdaj več časa za hribe ter vnuke in starša, ki sta oba še živa – mama je stara 97, oče pa 94 let.