Kongres

Udeležila sem se 8. mednarodnega kongresa gozdne terapije v Kremsu blizu Dunaja. Na petem tovrstnem kongresu v Kranjski Gori sem bila udeleženka. Prvič sem slišala za gozdno terapijo. Spomnim se, da sem dejala, to znam tudi jaz. Ko človek reče, da nekaj zna, je do resničnega znanja običajno še dolga pot. Takoj se je ponudila možnost šolanja za izvajalca gozdne terapije v Ljubljani. Med šolanjem sem se poškodovala. Tako sem pridobila čas, da sem lahko izobraževanje opravila kar se da skrbno. Tega časa bi bilo ob službi bistveno manj. Ko sem se vrnila nazaj na delo, sem odgovornim ponudila, da bi lahko na našem centru izvajali novo dejavnost. Dali so mi priložnost, ki se je izkazala za zelo uspešno. Gozdno terapijo nudimo dijakom, študentom, zaposlenim, staršem, zunanjim udeležencem naših tečajev, kot teambuilding za zaključene skupine, rojstnodnevne priložnosti. Za pristop uvajanja tovrstne ponudbe v neko organizacijo, kjer je storitev na voljo vsem deležnikom in uporabnikom, nam je Gospodarska zbornica Slovenija podelila nagrado za inovacijo. Po treh letih, odkar sem prvič slišala za novo idejo, sem šla na kongres in predstavila svoj primer dobre prakse. Pozitivni učinki gozdne terapije so izmerjeni in dokazani z različnimi analizami. Ključno vprašanje je sedaj, kdo ima nadzor nad izobraževanjem novih izvajalcev gozdne terapije in po kakšnih kriterijih naj jih izobražujejo. Drugi izziv je, kako ponuditi to ljudem, uporabnikom. Predstavili so primere, ko tak obisk predpiše zdravnik na recept in del klasične fizioterapije ali delovne terapije izvajajo v gozdu. Tako smo obiskali zdravilni gozd v Göttweigu, ki ima mednarodni certifikat. Kako to izgleda? V gozdu so nameščene različne lesene naprave, kjer ljudje izvajajo vaje za moč, ravnotežje, vzdržljivost, sprostitev. Ob zvoku ptičjega petja, pod krošnjami dreves, v objemu zelišč, eteričnih olj, fitoncidov in drugih blagodejnih učinkov gozda, se njihovo psihofizično počutje izboljša. Če bi nam to predpisal zdravnik na recept, bi vsekakor šli, ali smo za to pripravljeni plačati sami, je drugo vprašanje. Starš bi plačal za otroka, upokojenec, ki ima čas in denar za sebe, gost na dopustu bi si omislil takšno storitev. Mnogi mislijo, živim ob gozdu, saj se lahko sprehajam sam. To ni le sprehod, je vodeno in sistematično odpiranje vseh čutil. Ko smo v takem stanju, se zavedamo, kaj vse smo sposobni črpati iz gozda, občutiti, se čuditi, in to je vsekakor mnogo več kot le tek skozi gozd, nabiranje gob, kostanja ali borovnic. Delo v gozdu je odgovorno in nevarno, to ni sprostitev. Vsekakor sem dobila potrditev, da sem na pravi poti in naj nadaljujem. Bodite radovedni, omislite si kdaj gozdno terapijo. Če se vam sliši ljubše, lahko rečete tudi gozdni potop ali gozdna kopel.