Nova direktorica Nataša Kokošinek je po izobrazbi zgodovinarka in etnologinja. »To je povezano tudi z izborom knjig, ki jih berem, saj gre velikokrat za domoznansko vsebino bodisi domačih avtorjev ali pa so to zgodbe tujcev, ki so se priselili k nam in nam nastavijo ogledalo.« / Foto: Nik Bertoncelj
Knjiga bo preživela spopad z zasloni
Oktobra je vodenje Občinske knjižnice Jesenice prevzela Nataša Kokošinek, potem ko se je dolgoletna direktorica Veronika Osredkar upokojila. Nova direktorica je po izobrazbi zgodovinarka in etnologinja, v knjižnici je zaposlena že trideset let, njena ljubezen pa je domoznanstvo.
V Občinski knjižnici Jesenice sem zaposlena od leta 2005, ko sem se zaposlila na oddelku za domoznanstvo. V tem obdobju je domoznanska dejavnost v slovenskih knjižnicah dobila nov zagon. Ker sem bila prej zaposlena v jeseniškem muzeju, sem nadaljevala delo na področju lokalne zgodovine ter vzpostavila sodelovanje s kolegi iz drugih knjižnic ter jeseniških javnih zavodov. Projekt, ki teče že ves ta čas in spada med odmevnejše, je raziskovanje kulturne dediščine v lokalnem okolju, bolj znan pod naslovom Kako so na Jesenicah včasih živeli, poteka pa v sodelovanju z Ljudsko univerzo Jesenice in Gornjesavskim muzejem Jesenice. V letu 2029 bo mesto Jesenice praznovalo 100. obletnico pridobitve mestnih pravic, Občinska knjižnica Jesenice pa 75-letnico. Ta mandat bo tako tudi domoznansko obarvan in to je vplivalo na mojo odločitev. Poleg tega pa se bo v naslednjih letih naša generacija postopoma upokojila, knjižnica pa pomladila.
Jeseniška knjižnica je v dobri kondiciji, kar se tiče obsega in kvalitete knjižnične zbirke, ki je na voljo uporabnikom. Bogat in kvaliteten je tudi program dejavnosti, ki popestrijo osnovno dejavnost. Zasluge za to gredo tako moji predhodnici Veroniki Osredkar kot tudi zaposlenim, ki se po najboljših močeh trudijo zagotoviti dobro izbiro gradiva in kvaliteten program. Žal je največja ovira prostorska stiska, ki nas pesti že vrsto let in ovira razvoj.
Res je. Prostorska stiska je naš največji problem. Občina Jesenice je v preteklosti že večkrat načrtovala novo knjižnico, a je ostalo le pri načrtih. Želimo si novo in moderno knjižnico v samostojni stavbi s primernim in urejenim dostopom za vse obiskovalce. Lokacija je že sedaj dobra, saj je knjižnica v bližini šol in na križišču poti. To opazimo tudi pri obisku šolarjev, ki nas obiščejo na poti v šolo ali iz nje. Želimo si sodobne in udobne prostore tako za knjižnično zbirko kot tudi za uporabnike, med katerimi je veliko šolajoče se mladine, za katero bi potrebovali predvsem dobro opremljene študijske sobe. Želimo si tudi, da bi prebivalstvo knjižnico dojemalo kot prostor, kjer lahko koristno in zanimivo preživlja prosti čas, kar bi poleg naštetega omogočili različni prostori za druženje. Občina Jesenice je v naslednjih letih predvidela izdelavo načrtov in pospešene priprave na izgradnjo večnamenske stavbe na parkirišču za poslovalnico Gorenjske banke. V knjižnici ta prizadevanja v celoti podpiramo in bomo v pripravah aktivno sodelovali z Občino Jesenice.
Število članov knjižnice je tudi pri nas rahlo upadlo, a to ni nujno povezano samo z izposojo in branjem knjig. Jeseniška knjižnica se ne more primerjati s sodobno in primerno opremljeno, kakršni sta kranjska ali radovljiška knjižnica, ki sta po meri današnjih obiskovalcev. Število vpisanih članov potrjuje to trditev, število uporabnikov knjižnice pa je celo nekoliko naraslo. Digitalizacija družbe in posledično vse večje število ekranov ter njihovih uporabnikov pa dokazano slabo vplivata na razvoj bralnih veščin in zmanjšujeta sposobnost koncentracije za nekoliko daljši čas. Poleg tega se je spremenil tudi način življenja. Živimo vse hitreje, pričakujemo hiter učinek in takojšen rezultat, smo nestrpni in postajamo površni. V takšnih okoliščinah se zdi branje knjig zamudno in nezanimivo, a med našimi člani je večina dobrih bralcev, kar dokazuje tudi izposoja gradiva. Novejše raziskave bralnih navad kažejo, da gre pri branju z zaslona ali s papirja za opazne razlike v razumevanju in pomnjenju v korist tiskanih medijev. Knjiga bo preživela tudi »spopad« z zasloni in sodobnimi mediji, v prihodnosti pa se nam najbrž obeta sobivanje obeh medijev.
Težko sem se odločila, a izbrala sem roman Markusa Zusaka Kradljivka knjig, zgodbo o drugi svetovni vojni, glavni junakinji deklici Liesl in njenem odnosu do knjige. Kot drugo bi priporočila knjigo švicarskega pisatelja Alexa Capusa Leon in Louise, ki je življenjska zgodba pisateljevega deda in njegove prijateljice Louise. Kot tretjo pa bi priporočila knjigo Jeseničana Antona Torkarja Beg iz pekla, v kateri opisuje svoje življenje pred in med drugo svetovno vojno, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, od koder se mu je uspelo vrniti domov.
