Kjer ni osemurnega delovnika

Visoko – Zakaj pa imaš otroke v vrtcu, kje si pa zaposlena? Tudi s takimi in podobnimi vprašanji se spopadajo ženske, ki so se odločile ostati doma na kmetiji in ob tem opažajo, da marsikdo ne razume, da njihovo delo ne obsega le običajnega osemurnega delovnika, ampak se pogosto razpotegne čez ves dan in tudi v večer. In prav zato želijo v okviru projekta Radio Sora – kjer se sliši glas podeželja javni prostor odpreti razpravi o podeželju kot ne le romantični ideji, temveč realnem življenjskem okolju, ki je polno priložnosti, a tudi resnih izzivov.

Na okrogli mizi na Visokem so svoje izkušnje z življenjem in delom na podeželju delile Ana Gantar s kmetije Jeran v Žirovskem Vrhu, Petra Potočnik s kmetije Pr Šupc na Hotavljah, Janja Bernik s kmetije Punčar v Škofji Loki ter vodja Zveze slovenske podeželske mladine Eva Golob in Lucija Pinterič iz Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS).

Kot so poudarili v uvodu v okroglo mizo, življenje in delo na podeželju, posebno na kmetiji, pogosto pomeni stalno prisotnost obveznosti: delo ne pozna prostih dni, poteka nepredvidljivo in je tesno povezano z naravnimi cikli. V tem okolju, so poudarili, so matere skozi vse generacije, še posebno pa sedanje generacije, pogosto izpostavljene preobremenjenosti, težjemu dostopu do storitev ter negotovosti ob usklajevanju starševstva in dela.

A kot so zagotovile sogovornice s kmetij s Škofjeloškega, kljub temu niso nikoli obžalovale odločitve, da so ostale doma ter se posvetile družini in delu na kmetiji. »Osredotočila sem se na to, da je treba delati, saj iz nič ni nič. In se nisem niti spraševala, ali bom zmogla,« je poudarila Petra Potočnik, ki je zapustila mestno življenje in skupaj z družino na kmetiji ustvarila zgodbo o domačih rezancih, vse bolj znana pa je tudi kot ambasadorka in mojstrica priprave drobnjakovih štrukljev. Ana Gantar je priznala, da je bila že od nekdaj njena želja ostati doma. »Želela sem ustvarjati lastne izdelke, s katerimi bi bili ljudje zadovoljni.« Danes jo poznana po številnih kulinaričnih dobrotah, celo mednarodno prepoznavnost pa ji je prinesla izdelava »črnega zlata« – domačega terjaka. Tudi Janja Bernik je poudarila, da se je za kmetovanje odločila, ker je začutila poslanstvo, obenem pa iz spoštovanja do vsega, kar so ustvarili predniki, saj se zaveda, koliko volje in truda so vložili, da je kmetija obstala. »Saj pride slab trenutek, a prespiš, potem pa te stranke in lepota narave spet 'dvignejo'.«

Prihaja do izgorelosti

A prav delo, ki se na kmetiji nikoli ne konča, ob tem pa ženske prevzamejo še skrb za otroke in nemalokrat še za starejše generacije, lahko vodi v stiske in na koncu celo izgorelost. Zato je pomembno, da ženske poiščejo pomoč, je opozorila vodja psihosocialne podpore na KGZS Lucija Pinterič. Pri mladih ženskah na podeželju opaža veliko preobremenjenosti, pogoste pa so tudi medgeneracijske napetosti in duševne stiske, celo depresije. Žal pa se mlade ženske po njenih besedah pozno odločajo za podporo, saj je še vedno globoko ukoreninjeno prepričanje, da naj bi bili kmetje trdoživi. »Delo je tako močna vrednota, da se marsikdo žene do izgorelosti. Stiske namreč pogosto skrivajo za deloholizmom in zanikanjem, a prideš do točke, ko telo enostavno odpove.« Občutke osamljenosti in izoliranosti pa pomagajo preganjati tudi v društvih podeželske mladine, je pojasnila Eva Golob. »Ravno v tem je čar naših društev: da se srečajo mamice, ki imajo enake stiske in težave, pa četudi se o tem pogovarjajo zgolj po socialnih omrežjih. Ljudje smo družabna bitja in to potrebujemo,« je sklenila.