Kje sem danes jaz sploh še lahko jaz

Mestna knjižnica Kranj v spomin na bogato literarno in publicistično delovanje profesorja in pisatelja Franceta Pibernika (1928–2021) od leta 2022 razpisuje natečaj za najboljši esej gorenjskih srednješolcev in srednješolk. V nadaljevanju objavljamo zmagovita eseja na tretjem natečaju za leto 2024. Dodajamo vabilo k sodelovanju na letošnjem natečaju, na katerega se lahko prijavite še do 3. decembra 2025.

Kje sem danes jaz sploh še lahko jaz?

Moja prva reakcija na ta naslov je bila mešanica jeze in razočaranja, saj sem se vzporedno s tem vprašala, kaj je danes zares moj največji problem. Za mlade je to večinoma stres, ki ga povzročajo ocenjevanja ali pa ljubezenski problemi. Kako hvaležni smo lahko, da smo se danes zbudili s srcem, ki deluje, ne z eno, ampak dvema delujočima nogama, rokama, očmi, ušesi in lahko bi še naštevala. Koliko otrok bi z veseljem stopilo v moje čevlje in kako bi jaz sovražila, če bi bila prisiljena stopiti pod njihove bombe. Po drugi strani je tisto, kar me je zelo zmotilo, to, da se s tem naslovom nikakor ne navezujemo na otroke, ki se zares soočajo z nadlegovanjem in zatiranjem, ampak na tiste, ki trenutno opravljajo '»terapijo zavrnitve'«.

Ali ste že slišali za terapijo zavrnitve? Gre za najnovejši Tik Tok trend, kjer pristopiš do neznanca in ga prosiš za nekaj absurdnega. Lahko je to sto evrov ali pa, da se poroči s tabo. Ko te zavrne, moraš ponotranjiti svoje občutke in sedaj ste opravili terapijo. Izziv se je prijel, ker je toliko ljudi, ki niso nikoli slišali besede ne. V resnici nas ima danes večina tako malo resnih problemov, da smo si jih zaradi potrebe po pomilovanju začeli ustvarjati sami. Eli Steele pravi, da živimo v času, kjer morajo biti inteligentni ljudje tiho, zato da neumni ljudje niso užaljeni. Ne zavedamo se resnih posledic, ki jih ima vse to za našo družbo. Ljudje so vse bolj zaprti sami vase, ker nikomur ne smeš reči ničesar, kar ni njemu pogodu, in ne smeš se ne strinjati z nikomer. Če nekomu rečeš, da njegova pričeska danes ni najboljša in lahko to misliš popolnoma dobronamerno, to v očeh večine že velja za medvrstniško verbalno nasilje. Ker nimamo več družbe, se zatečemo k spletu, ki celotno situacijo še poslabša, saj je programiran tako, da nam vedno prikazuje objave, ki so v skladu z našim prepričanjem. Postali smo mehkužci, ki se zapirajo v svoje lupine, ko pa se nas nekdo dotakne, razpademo.

To našo zmedo, samopomilovanje, infantilnost ter mehkužnost so najbolje izkoristili tisti z žilico za trgovanje, ker so nam prodali namišljene probleme in kasneje še rešitve zanje. Ni pomembno, ali smo plačali z všečki ali s človeškimi življenji, saj so to vplivneži na svetovni ravni izkoristili, da bi prikrili resnejše probleme v svetu. Res je enostavno. Ustvariš problem, ki ga, če ga dovolj dolgo prodajaš, lahko vsak ponotranji. Navidezni problemi nam zameglijo pogled, da smo potem slepi za resnične. Zato ne opazimo, kdo v resnici potrebuje našo pomoč. Sit lačnemu ne verjame. Odličen primer tega je zahodna družba, ki daje v ospredje krizo identitete na osnovi izbire stranišča; katerega spola si glede na izbiro stranišča, ali sploh imaš spol itd. Teorija spola niti ni prispevala k boljšemu razumevanju spola, nasprotno – ustvarila je še večjo zmedo. Nihče pa ne omenja problema identitete zaradi cenzurirane literature, s katero si lahko sami oblikujemo pogled na svet.

Družba manipulira z našimi prepričanji o lepem in grdem, o pravilnem in nepravilnem ipd. Danes velja prepričanje, da nas okolica lahko samo zatre ali sprejme, v resnici pa nikoli ne naredi niti enega od teh dveh. Naša okolica nas oblikuje in nič drugega. Jaz ne morem biti jaz brez svoje okolice, ker je moja okolica del mene. In to velja za vsakogar.

Tisti, ki nas zares zatrejo, smo lahko zgolj mi sami. Poznam osebe, ki so jih prijatelji znova in znova samo izkoriščali, ki se niso počutile varno v svojem družinskem okolju, ker so se najbližji vedno norčevali iz njih in ki so bile žrtve diskriminacije. In še vedno so najbolj samim sebi zvesti ljudje, ki sem jih kadarkoli srečala. Po drugi strani pa obstajajo tisti, s katerimi se je nekdo enkrat pošalil, kar dramatizirajo do skrajnosti ter se zaprejo sami vase. Žal mi je, da vam moram to povedati, ampak takšno je življenje. Nihče ne bo brez kakršne koli ovire šel skozenj. Osebe, ki jim ta naslov najbolj škoduje, so prav tisti, ki so prave žrtve nasilja ter nadlegovanja in zatiranja s strani staršev, sovrstnikov ali kogar koli. To je posledica tega, da se ne osredotočamo več na njih, ampak sami nase, in to je najhujša oblika sebičnosti. Da nekomu s pravimi problemi odvzamemo prepoznavnost samo zato, da smo lahko mi v središču pozornosti.

Tako da je odgovor na vaše vprašanje »Kje sem danes jaz sploh še lahko jaz?'« pravzaprav zelo preprost. Je takšen, kot je bil že včeraj in že tisoč let pred tem. Glasi se: »Povsod.« Samo od nas je odvisno. Kot je rekel France Pibernik: »Samo odločiti se moraš.«

Avtorica tega eseja: Hana Džananović, 2. letnik, Gimnazija Kranj, mentorica Ivanka Zupan, prof.

Komentar ocenjevalne komisije: Zmagovalni esej v zanosu polemizira s predpostavkami teme letošnjega razpisa in prinaša dobrodošlo spremembo perspektive. Avtorica prav v zastavljenem vprašanju najde ključno dimenzijo perečega problema sodobnosti: zazrtosti vase in postavljenih razmejitev med našimi notranjimi in zunanjimi svetovi. Prav v tem ločevanju in iskanju svojega pravega jaza pred pritiski okolice se namreč vršijo procesi, ki skrbijo, da posameznik v svoje okolje nerad posega na konstruktivne načine in se obenem skuša na pretiran način ograditi pred vplivi iz okolja. Posledica je družba, v kateri posameznika prežema zaskrbljenost tudi pred nujnimi koraki: izgradnjo skupnosti, pomočjo sočloveku, kritično samorefleksijo. Avtorica s prepričljivim avtorskim glasom opozori prav na pomanjkanje vrline, ki je predpogoj za dostojno bivanje v družbi: samozavesti.

Med sencami in zvezdami

Biti jaz postaja za mladostnike, odraščajoče v zbledelem svetu, misija nemogoče. Individuum ni več ena osebnost, temveč skupek, umetna in človeško ustvarjena struktura nič koliko mask in obrazov. V tem kontekstu je tako pomembneje kot ostati sploh postati, iz vseh spremenljivk razbrati tisto, kar predstavlja mene.

Tako se sprašujem, kdo sem. Kaj sem? Zapletel sem se v neskončni tok misli, sanj, ki me je pogoltnil in me ni izpustil iz svojega primeža. V želji po uspehu, v želji biti sprejet sem izgubil individualnost. Najbolj ironično je, da se je to zgodilo prav med premišljevanjem o tej temi. Hotel sem napisati esej, ki bi presegel povprečnost. Analiziral sem druge literarne prispevke, se poglabljal v zgodovinopisje z nezavednim nezaupanjem vase. Vse, kar sem skušal spisati na podlagi svojega raziskovanja in vedenja, je bilo, milo rečeno, klavrno. Plagiat. Povedi brez vsebine. Kako bi torej lahko nekaj, kar ne nagovarja niti avtorja, naslovilo bralca?

Ugotovil sem, da me pri pisanju zatirajo lastne misli; vse težje ločujem, kaj je resnično moje in kaj vsiljeno. Sem res lahko jaz tak, kakršen sem, le še v podzavesti, ko sanje prevzamejo kontrolo nad stvarnim, ko me ni več strah? Obstaja še ena situacija, ko človek pokaže svojo pristno bistvo, in sicer takrat, ko masa pretvarjanja postane pretežka za spopadanje z robnim in nepredvidljivim. V času miru, varnosti, veselja sem izprijen in edinstvenost pokažem šele, ko moram stopiti iz zavetja poznanega. Sem maska in obstajam, dokler mi okoliščine ne pokažejo ogledala.

V optiki, ki se ukvarja z značilnostmi in obnašanjem svetlobe, lahko ogledala razdelimo na dve primarni skupini – konkavna in konveksna. Človek pa sebe bolj kot v takih večkrat vidi v zrcalih duševnosti, torej v introspekciji, ki je še bolj učinkovita, če se posameznik vanjo poglobi pred zadržkov, predsodkov (predvsem do sebe!) in se besno zarije v svojo nrav. Ob takih dognanjih sem v sebi zagledal preblisk iz preteklosti, kjer sem se pokazal v neizkrivljeni luči. Bilo je v zatonu lanskega poletja, sredi katranasto črne noči, v z medvedi polnem Kočevskem rogu. Z mojimi najtesnejšimi taborniškimi kameradi smo prenočevali v komaj stoječem bivaku, brez vrat, obkroženi zame v tistem trenutku s samimi nezemeljskimi zvoki lomljenja vej, šumenja listja in pritajenega hropenja. V takih situacijah nihče ne ostane ravnodušen, ni sposoben treznega razmišljanja in deluje instinktivno, nagonsko. Še huje pa je, če imaš poln mehur. Odideš do najbolj zaupanja vrednega prijatelja in ga brez najmanjšega sramu prosiš, da te pospremi k olajšanju.

Tako kot v tistem trenutku pod zvezdami, kjer sem spoznal svojo pravo ranljivost, se moramo v življenju truditi, da ohranimo svoje bistvo tudi, ko na nas pritiska breme družbenih pričakovanj. Osebnost je tako po mojem mnenju težje postati, kot pa ohranjati. Ko nam uspe sprejeti sebe, takšne, kot smo, izluščiti bistveno od nebistvenega, bi lahko težji in kompleksnejši del udejstvovanja črtali z namišljenega seznama. Če si človek upa priznati samega sebe, golega pred višjo silo, ki ji jaz pravim Bog, nekdo drug Narava, tretji pa Vesolje, verjamem, da bo ta oseba dovolj močna, da se najde v toku kolektivizma. S tem ne trdim, da se moramo skupnosti brezglavo upirati, saj je celota pogosto močnejša od posameznika. V družbi bi morali iskati svoj način udejstvovanja, se naučiti izogibati pastem medijev, vplivnežev in umetno ustvarjenih standardov ter s tem prispevati k skupnemu dobremu.

Vendar to iskanje pristnosti ni preprosto, še posebej v svetu, kjer smo ves čas obkroženi z iluzijami popolnosti. V človeški naravi je, da pometamo aktualne družbene, politične in psihološke probleme pod preprogo. Namesto da bi se soočili z njimi, se pogosto pasivno sprijaznimo in obupamo. Včasih se mi zdi, da mladi globoko v sebi sploh nočemo biti mi, kot da smo zadovoljni z nekakšno stagnacijo. Sprejeli smo utesnjujoča družbena omrežja, ki omejujejo možnosti razvoja posameznika kot nekaj naravnega in celo legitimnega. Socialni mediji so postali naš ščit pred realnostjo – vsak si želi prikazati le svojo najpopolnejšo in brezmadežno plat. Razlogi segajo od strahu pred zavrnitvijo do želje po potrditvi in sprejetju. A poanta je ravno v tem, da nas odstopanja delajo edinstvene. Luna bi bila brez svojih številnih kraterjev, nejasnih in nepopolnih struktur dolgočasna, tuja, grozeča. Bel, prazen krog na nebu. Bila bi kot brezobličen človek.

Toda dandanes ima prav uniformirano in brezdušno bitje večje možnosti za uspeh. Zato se v resnici bojim biti jaz, kajti izražati sebe bi lahko uničilo mojo idealizirano, perfekcionistično načrtovano prihodnost. En napačen korak ob napačnem času, ujet na nekem naključnem telefonu, in celotna moja kariera se sesuje v prah. Sprašujem se, ali je mar vredno živeti v taki hinavščini, kjer beseda »obstoj« postane sinonim za »laž«. Morda je ravno ta strah pred razočaranjem samega sebe vzrok za tako visoko število samomorov med mladimi. In krivdo nosimo prav vsi – tudi jaz, ki poznam resnico, a se še nisem pripravljen upreti skušnjavi sprenevedanja.

Del rešitve zagotovo leži v tem, da si najstniki sami postavimo ločnico med osebnim in sugeriranim. V digitalnem svetu, kjer se meje zasebnosti nenehno krhajo, imamo kljub temu možnost, da ustvarimo majhne prostore za pristnost – zame je to ta esej, za koga drugega pogovor z najbližjim prijateljem ali trenutek meditacije. V teh trenutkih, ko si dovolimo biti zgolj mi, lahko za hip doživimo drobec svobode, ki je dragocen del lastne resnice.

Osebnost je torej kompleksna celota, sestavljena iz nič koliko izkušenj, dogodkov in sklepov, ki se združijo v kaotično sestavljanko. Ko sem k svoji dodal košček iz Kočevskega roga, sem sprejel popolnost v nepopolnosti. Vse te maske, ki jih nosim, in pričakovanja, ki jih sprejemam, so del tega, kar sem – nepopoln, a človeški. Nikoli ne bom zadovoljil vseh hotenj; pomembno je le, da ostanem zvest sebi in tistemu, kar v svojem srcu prepoznam kot pristno. Sem jaz – nič več in nič manj.

Avtor tega eseja: Aljaž Kmetec, 3. letnik, Gimnazija Franceta Prešerna Kranj, mentorica Irena Rakovec Žumer, prof.

Komentar ocenjevalne komisije: V zmagovalnem eseju avtor neusmiljeno preizprašuje svojo nrav, vzgibe in motive, da bi se dokopal do spoznanj o samem sebi in ustvaril bolj jasno predstavo o svojem odnosu do sveta, ki ga obdaja. Pojem pristnosti se pokaže kot ključna točka zanimanja, kot temelj, ki naj posamezniku služi za soočanje s svetom, pa čeprav jo avtor enači tudi z ranljivostjo. V želji, da bi se pred svetom zaščitili, našo pristnost večkrat zanemarimo, avtor pa nas z zrelo in domiselno argumentacijo prepriča, da se ji nikakor ne smemo v celoti odreči.

Literarni natečaj: Mladi v svetu, ki gori

Samo odločiti se moraš – četrti Literarni natečaj Franceta Pibernika za najboljši esej gorenjskih srednješolk in srednješolcev.

Tema v letu 2025: Mladi v svetu, ki gori

Mestna knjižnica Kranj v spomin na bogato literarno in publicistično delovanje Franceta Pibernika (1928–2021) od leta 2022 razpisuje natečaj za najboljši esej gorenjskih srednješolcev in srednješolk.

Predlani smo se ukvarjali z umetno inteligenco, lani smo se spraševali o položaju odraščajočega posameznika v hitro spreminjajočem se času. Letos želimo na plano priklicati odzive mladih, refleksije na svet, ki se, tudi z našo pomočjo, razkraja kar pred nami. Tako je vsaj videti. Bivanjski prostor je postal prepreden z družbenimi težavami in nesoglasji, ki pogosto generirajo v spopade, tehnološki izzivi si sledijo z vrtoglavo hitrostjo, vse skupaj pa uokvirjajo okoljske krize, na katere kar nekako ne znamo vplivati.

Pogoji sodelovanja

Komu je natečaj namenjen: Dijakom in dijakinjam gorenjskih srednjih šol, ki sodelujejo v dveh kategorijah: 1. in 2. letniki, 3. in 4. letniki.

Pošiljanje besedil: Neobjavljena besedila esejev (od 3500 do 6000 znakov s presledki) v slovenskem jeziku avtorji/avtorice pošljejo s pomočjo obrazca na tej strani.

Rok za oddajo besedil in razglasitev rezultatov

Natečaj traja od 2. septembra do 3. decembra 2025. Razglasitev rezultatov bo ob svetovnem dnevu poezije, 20. marca 2026, na zaključni prireditvi v Mestni knjižnici Kranj. K sodelovanju prijazno povabljeni mentorji/mentorice in dijaki/dijakinje gorenjskih srednjih šol. Za morebitna vprašanja smo na voljo na e-naslovu: literarni.natecaj@mkk.si