Kejžar in paraatleti (4)

Z dna do osebne zmage

Kristijan Tramte je 23-letni Gorenjec, paraatlet. Šport je pomemben del njegovega življenja postal po amputaciji. Njegova življenjska zgodba je težka, dolga, čustvena, a se je kljub temu odločil spregovoriti o njej – predvsem z namenom ozaveščanja in jasnega sporočila, da nikoli ni tako težko, da bi nad življenjem obupali.

Svojega poguma ne črpa le iz športa in treningov, temveč predvsem iz osebne preobrazbe. Kot je povedal, je bil pri 17-tih letih na tako temni točki, da je poskušal storiti samomor s skokom pod vlak. Preživel je – z amputacijami in bolečinami – a predvsem z novo voljo do življenja. Danes, ko teče brez noge in rok, ne premaguje le štoparice, temveč vsak dan znova tudi tisto najglobljo temo, iz katere se je odločil izstopiti.

Je vztrajen, delaven, predan in verjame, da lahko tudi iz najtežjih situacij prideš močan. »Tudi ko je videti, da je vse izgubljeno, da ni rešitve, lahko iz tega zraste nekaj novega. Vsem, ki se srečujejo s hudo stisko, svetujem, da si poiščejo pomoč, naj ne ostanejo sami, naj spregovorijo in se ne zapirajo vase. Naj si poiščejo dejavnost, ki jih veseli, sprosti, jim da smisel. Pomembno je, da človek ne obupa, marsikaj se da narediti in spremeniti. Delati je treba na sebi,« poudarja.

Šport mu je dal in mu daje veliko. Razveseljuje ga tudi napredek. Odkar trenira v tekaški skupini pod vodstvom trenerja Romana Kejžarja, je ta še posebno velik. Svoj osebni rekord na deset kilometrov je močno izboljšal. V to je vložil veliko truda, najprej že samo, da je sploh lahko hodil in nato tekel. »Simetrija mojega telesa se je po amputaciji zelo spremenila. Še posebej na začetku je bilo zelo težko, saj mi manjkata noga in roka, tudi druge roke nimam cele. Potreboval sem veliko ur fizioterapije, učenja pravilnega sedenja ..., da se je ponovno vzpostavilo ravnotežje. Sprva me je vedno vleklo na eno stran, sčasoma pa se je telo prilagodilo novemu stanju – kot se prilagodi na tek. V zadnjem obdobju sem precej izboljšal tehniko teka: od dvigovanja rok do tehnike dihanja.«

Želi si teči še hitreje, po drugi strani pa se zaveda, da prav veliko rezerve nima več. Ni vse odvisno le od njega, ampak tudi od proteze. Uporablja navadno. »Na začetku sem imel težave – občutek, da bi mi lahko zdrsnila. Težava je pri silikonu, ki je vroč in lahko pade dol. Ko sem tekel, sem se vmes ustavljal, ga obrisal, dodal magnezij. Naučil sem se zaupati protezi – kar je ključno,« pravi.

Trenutno je njegova največja želja, da bi dobil novo, podkolensko tekaško protezo, ki bi mu omogočala, da bi med tekom razvil večjo hitrost. »Potrebujem profesionalno športno protezo z več povratne energije in večjo gibljivostjo – takšno, kot jo imajo vrhunski paraatleti v moji kategoriji (T63 – brez noge), ki dosegajo vrhunske rezultate. Je za približno pet centimetrov višja in namenjena teku brez čevlja – v nasprotju z mojo zdajšnjo, kjer imam obut čevelj,« je še povedal. Stane 13 tisoč evrov. Upa na pomoč donatorjev.

(Se nadaljuje)