Kristijan Tramte / Foto: Maja Bertoncelj

Jeseničan Kristijan Tramte je športnik postal šele po amputaciji. / Foto: Maja Bertoncelj

Kejžar in paraatleti (3)

Teče brez noge in roke

Paraatlet, ki se je januarja letos kot zadnji priključil tekaški skupini trenerja Romana Kejžarja, je 23-letni Kristijan Tramte. Prihaja iz jeseniške občine. Po spletu nesrečnih okoliščin so mu pred leti amputirali desno nogo, poleg tega je brez ene roke in brez dela druge. Če se prej sploh ni ukvarjal s športom, se mu je v zadnjem obdobju življenje povsem spremenilo. S svojo zgodbo spreminja pogled na meje človeške vzdržljivosti.

S svojo zgodbo spreminja pogled na meje človeške vzdržljivosti.

»S športom sem se začel ukvarjati zaradi želje po spremembi – želel sem spremeniti sebe in svoj življenjski slog. Najprej sem veliko plaval, a sem ugotovil, da mi plavanje ne ustreza zaradi težav z dihanjem. Potem sem začel teči, sprva rekreativno,« je odgovoril na vprašanje, zakaj se je odločil za paraatletiko. Povsem po naključju je ugotovil, da zmore teči. »Prijatelj je doživel epileptični napad. K sreči je trajal manj kot dve minuti, a sem moral hitro odreagirati. Bil sem ravno blizu zdravstvenega doma. Dal sem ga v pravilen položaj in tekel po pomoč. Takrat sem šele odkril, da imam potencial za tek, da zmorem, čeprav sem imel še slabšo protezo, kot jo imam danes. Lahko bi rekel, da se je takrat začela moja tekaška pot. Včasih se mora zgoditi nekaj posebnega, da spoznaš, kaj zmoreš,« je povedal.

Začel je teči in lani je prvič nastopil na Ljubljanskem maratonu na teku na deset kilometrov. »To razdaljo sem pretekel v 63 minutah. Nato sem letos nastopil v Sežani in izboljšal čas na 54 minut, v Radencih pa sem dosegel že rezultat 48 minut,« je vesel napredka. Pojasni, da so ljudje velikokrat sprva začudeni, ko ga vidijo. »Opažam, da so sprva v manjšem šoku, ne vedo, kako bi se odzvali. 'On teče brez noge in roke, jaz pa komaj zmorem,' sem pogosto slišal. To je tudi drugim dalo motivacijo. Rad bi bil zgled tudi mladim – da se z disciplino in trudom da doseči veliko.«

Šport je postal pomemben del njegovega življenja. »Dvakrat tedensko pod vodstvom Romana Kejžarja treniram na stezi, potem pa po njegovem programu še sam – vsak dan. Trikrat tedensko imam tudi fizioterapijo, obiskujem fitnes, za dušo se ukvarjam s pohodništvom ... Zelo se posvečam svojemu telesu. Šest let sem imel intenzivno fizioterapijo na Ciriusu Kamnik, kjer sem tudi obiskoval šolo. Tam sem imel po nesreči in amputaciji veliko podpore. Omogočili so mi dodatne ure terapije, masaže, raztezanje, ki je izredno pomembno. Brez tega bi lahko prišlo do poškodb. Zelo sem jim hvaležen. Zdrava prehrana, dovolj vode, elektroliti, beljakovine – vse to je del mojega vsakdana,« je opisal.Pripravlja se na Ljubljanski maraton, kjer bi rad deset kilometrov pretekel v štiridesetih minutah. »To bi bil vrhunski rezultat, a izvedljiv je le s pravo opremo in načrtnim treningom. Veliko sem že napredoval, kar je odlična motivacija. Za to sem opravil ogromno psihičnega in fizičnega treninga. A zdaj sem dosegel točko, kjer brez ustrezne tekaške proteze velikega rezultatskega preskoka ne morem več narediti. Moja trenutna navadna podkolenska proteza mi omogoča konstantno hitrost, vendar ne več kot 22 km/h. Hitreje preprosto ne gre. Iščem donatorje za tekaško protezo, s katero bi lahko tekel hitreje,« je opisal. (Se nadaljuje)