Kar zamahnil je z nožem

»Bila je sobota, ko je začelo že po kosilu grmeti, se bliskati in treskati. Je ena od strel zadela naš hlev ali ji je 'pomagala' mama, ne morem reči. Ogenj se je potem razširil še na kozolec in na hišo.«

Albinova zgodba je res zelo pretresljiva. Življenje ob mami, ki je imela precej nenavadne 'staroverske' muhe, ni bilo lahko.

»Ko je izvedela, da sem se zaposlil kot poštar, je vzela lopato in me hotela potolči z njo. Zraven je kričala, da sem ji naredil takšno sramoto kot nihče drug. Že misel, da bi šel kdo z našega ponosnega grunta v službo, kot kakšni hlapci, se ji je zdela bogokletna. Komaj sem ji ušel. Imel sem srečo, da sem našel skromno sobico pri enemu od sodelavcev. Ko sem dobil prvo plačo, sem jo obiskal, pa me ni hotela spustiti noter, četudi sem ji skozi šipo kazal, da imam denar zanjo. Šele čez čas sem izvedel, zakaj. Preko oglasa v Kmečkem glasu je našla nekega mladega fanta in ga vzela k sebi z namero, da mu kasneje prepusti tudi kmetijo. To namero sta podpisala tudi pri odvetniku. Bil sem prepričan, da se bo premislila, da tega ne bo storila. A sem se zmotil.

Leta 1975 sem spoznal Pavlo, ki se je kot blagajničarka zaposlila na naši pošti. Že prvič, ko sva si stisnila roko, so med nama preskočile iskrice. Naslednje leto, ko je bila že noseča, sva se poročila. Preselil sem se k njej. Uredila sva si kar veliko stanovanje pri njenih starših, ki so imeli manjšo kmetijo. Vse do zadnjega nisva vedela, da nosi pod srcem dvojčke. Novica iz porodnišnice me je zelo presenetila. 'Organizirala bom zbiralno akcijo, da boste dobili nekaj oblek in denarno pomoč,' nama je obljubila oddelčna medicinska sestra. Žal ni šlo vse po načrtih. Ko je za nabirko izvedela neka občinska uslužbenka, je dvignila vik in krik, češ da smo pri nas kulaki in da nam zato nič ne pripada. Prizora, ki je sledil, ne bom nikoli pozabil. Naša medicinska sestra je tej uslužbenki zabrusila, da je še Tito znal počastiti matere, da je vsaj to naredil prav. Seveda je nastal velik škandal. Zaradi omembe Tita sem imel še sam težave, saj je bil miličnik, ki me je zaslišal, prepričan, da sem medinsko sestro sam nagovoril k 'sovražnemu govoru'.

Življenje nam ni bilo postlano z rožicami. Žena je morala ostati doma, poštarska plača je bila skromna, finančno pa sva morala skrbeti še za tasta in taščo. Nekoč sem sedel na kolo in se odpeljal k mami. Želel sem jo prositi za kakšno smreko, saj bi mi vsak dinar prav prišel. Kako sem ostrmel, ko sem že od daleč opazil, da je tam, kjer je nekoč stal kozolec, zrasla velika hiša. Ustavil sem se pri nekdanjem sosedu in ga pobaral, kaj se dogaja. 'Ja, mamin posinovljenec bo odprl gostilno!' mi je odgovoril in me sočutno pogledal. Ko sem bil sam, sem se od žalosti zjokal. Ženi sem ta obisk zamolčal. Nisem je hotel prizadeti.

Dvojčka sta bila že v petem razredu, ko mi žena nekoč omeni, da bo morala iti zaradi bulice na prsih na pregled v bolnišnico. Res je šla, a domov se ni nikoli več vrnila. Predolgo je čakala, zato se ji je rak razpasel že po vsem telesu.

Njena smrt me je zelo prizadela, saj sem jo imel neskončno rad. Ona pa mene. Tako predanih in ljubečih zakoncev, kot sva bila midva, ni bilo na vasi. Na pogreb so prišli ljudje od blizu in daleč, pokopališče je bilo premajhno za vse. Nisem mogel žalovati in ne obupavati, saj sta me otroka potrebovala bolj kot kdajkoli prej. 'Nekaj te prosim,' mi je rekla tašča, 'obljubi, da ne boš nikoli pripeljal nobene ženske k hiši.' Brez slabe vesti sem prisegel, da se to ne bo zgodilo. Vsak večer sem v postelji objel ženino blazino in v solzah zaspal.

Potem je prišla osamosvojitev, dvojčka sta se preselila v Ljubljano, kjer sta se vpisala na gimnazijo. Doma na kmetiji sem ostal sam, saj sta bila tudi tast in tašča že pokojna. Enkrat so mi poštarji povedali, da je umrla tudi moja mama. Nihče me ni povabil na pogreb. Sem ji pa vseeno šel prižgat svečko in to še danes počnem.

Na pošti se je zaposlila nova blagajničarka. 'Paziti moramo nanjo, saj se je k nam umaknila pred bivšim, zelo nasilnim soprogom,' smo slišali od nadrejenega. Irma je bila prijazna, a tudi zelo plašna ženska. Vsak dan se je v službo vozila z avtobusom, pa sem ji nekoč omenil, da se lahko preseli k meni, saj sem živel sam v preveliki hiši. Predlog se mi je zdel pošten, navsezadnje sem bil od nje precej starejši in kaj bolj 'intimnega' mi sploh ni padlo na pamet. No, malo pred novim letom pa njen bivši, pijan kot macola, prinori na našo pošto. V roki je imel nož, da bi jo zaklal. Ljudje so se v paniki razbežali na vse strani, jaz pa sem šel proti njemu in mu prigovarjal, naj se odstrani. Zamahnil je z nožem in me zadel v ramo.

Že med okrevanjem sva se z Irmo zbližala. Rekla je, da boljšega človeka od mene še ni srečala. Vseeno sem zamenjal spalnico z novo, preden se je vselila vanjo. Potem pa se je zgodilo neizogibno: rodil se je sin Štefan. Zelo ga imam rad, a kaj, ko nima sreče z ženskami. To me pa zelo boli in žalosti.«

(Konec)