David Hrup Mavsar pasma chabo / Foto: Tina Dokl

David Hrup Mavsar s svojima lepotcema / Foto: Tina Dokl

Kar mi je v veselje, mi ni v napor

David Hrup Mavsar, 16-letnik iz okolice Domžal, je dijak Gimnazije Poljane, športnik in predvsem izjemno predan ljubitelj živali. A ne katerih koli: njegovo srce že od otroštva bije za perutnino, natančneje kokoši, še posebno za pasmo chabo, ki jo danes z velikim uspehom vzreja in razstavlja.

Davidova povezanost z živalmi sega v zgodnje otroštvo. »Že od majhnega sem imel rad živali,« pravi. Prva žival, ki jo je dobil, je bil morski prašiček, darilo njegovega dedija. Prav ta izkušnja je v njem prebudila močno čustveno navezanost na živali in odgovornost za njihovo dobro počutje. Kmalu zatem so pri hiši dobili še prve navadne kokoši. Takrat se je začela zgodba, ki Davida spremlja še danes. Navdušenje je bilo tako veliko, da je ure in ure preživel v kurniku. Kokoši je opazoval, jih pregledoval, spremljal njihovo obnašanje in se učil skozi prakso. »Vsak dan sem bil pri njih. Tako sem bil zagnan, da so se me kasneje celo začele bati. Ko sem stopil mednje, je vse letelo po zraku,« se danes z nasmehom spominja.

Prvi poskusi, razočaranja in vztrajnost

Kmalu so v družino prišle tudi race. Pomlad in jajca so v Davidu vzbudili novo iskrico – željo po valjenju. Ko se je izvalilo deset račk, je bil navdušen, a hkrati radoveden. Takrat je dobil drzno idejo: pod raco je podtaknil kokošja jajca. Prvi poskus ni uspel, drugi pa je bil uspešen. Za šesti rojstni dan si je zaželel valilnik. Starši so mu željo izpolnili, a pot do uspeha ni bila preprosta. Prvič se ni izvalilo nič. Drugič prav tako ne. »Bil sem v začaranem krogu. Čakaš dva meseca, skrbiš, potem pa ni nič. Skoraj sem obupal,« pripoveduje. Celo mami je rekel, naj valilnik odnese nazaj. A prav ona mu je dala ključen nasvet: naj poskusi še enkrat in naj vztraja. Tretji poskus je uspel.

Srečanje s pasmo chabo

Prelomnica v Davidovi zgodbi se je zgodila v šoli v naravi. Tam se je spoprijateljil z učiteljem, s katerim sta se zapletla v pogovor o njegovih kokoših. Učitelj mu je povedal, da pozna rejca, ki se ukvarja z razstavnimi kokošmi. David sprva sploh ni vedel, da se kokoši lahko razstavljajo. Obisk pri rejcu mu je odprl povsem nov svet. Tam je prvič videl pasmo chabo. »Bil sem šokiran in takoj sem se zaljubil,« pravi. Po končani šoli v naravi se je domov vrnil s polnim nahrbtnikom jajc. »Mama je zares razumela, kaj se dogaja, šele ko so se izvalili piščančki,« pove. Sledilo je intenzivno učenje. David se ni zadovoljil le z osnovami – povezal se je z rejci iz Slovenije in tujine, z genetiki, sodniki in strokovnjaki. Kokoši so postale več kot konjiček – postale so način življenja.

Zgodba Davida Hrupa Mavsarja ni le zgodba o kokoših, razstavah in nagradah. Je predvsem zgodba o vztrajnosti, potrpežljivem delu in pogumu, da slediš svoji strasti, tudi kadar te okolica ne razume.

Rezultati njegovega dela so impresivni. S svojimi kokošmi pasme chabo je osvojil številne nazive: državnega prvaka, prvaka pasme, prvaka barve – tako na državni kot regijski ravni. V samo nekaj letih je postal prepoznan tudi v mednarodnem prostoru. »V čast mi je, da poznam najvišje sodnike v Evropi in ljudi iz vodstev razstav. Nekateri imajo celo moje živali,« pravi ponosno in pove, da ga je ravno pred kratkim obiskal rejec iz Slovaške. »Vzel si je dopust, rezerviral hotel v Domžalah in prišel izključno zaradi mojih živali. To je zame največje priznanje.«

Vsakdan poln discipline

Davidov vsakdan je zahteven in natančno organiziran. Zbudi se okoli pol petih zjutraj, nahrani živali, zamenja vodo in uredi osnovna dela, nato se odpravi v šolo. Po pouku sledi trening odbojke, doma učenje in šolske obveznosti, zvečer pa ponovno skrb za kokoši. »Če kdaj res ne gre, mi pomagajo starši ter sestra in brat.« Posebno pozornost namenja varnosti, saj je v okolici veliko plenilcev, in higieni. Pasma chabo je namreč kratkonoga in se hitro umaže, zato je čistoča ključna za zdravje in razstavno kondicijo živali. »Ne delaš tega zadnji teden pred razstavo, ampak skozi celo življenje živali,« poudarja.

Kot nam je še zaupal mladi rejec, ni bilo vedno lahko. »Malo sem imel tistih dobrih prijateljev, ki so pokazali navdušenje. Vrstniki so se pogosto norčevali iz mene, ker imam 'kure', in sem kar malo izgubil samozavest. Danes pa vem, da je to tisto, kar me dela posebnega in edinstvenega.« Navdušenje nad perutnino je prenesel tudi na mlajšega brata Kristjana, ki goji pritlikave bradate svilenke. Skupaj dosegata odlične rezultate – na zadnji razstavi v Ljubljani je David osvojil pet naslovov prvakov, njegov brat pa tri.

Poslanstvo: navdihovati mlade

David je član Društva gojiteljev malih živali Kranj, njegov mentor pa je Stanislav Korošec iz Kranja, ki ga je popeljal v razstavne vode in mu ves čas stoji ob strani. Poleg tega David aktivno ozavešča javnost na družbenih omrežjih, kjer vodi profil Chabo Land Slovenija. Njegovo poslanstvo je mladim pokazati, da je mogoče uspeti tudi na področjih, ki so morda neobičajna, a zato nič manj vredna. Njegovi cilji pa segajo še dlje: razstavljanje v tujini, nadaljnji razvoj vzreje, še več znanja in povezovanja. A ne glede na vse ostaja zvest sebi in svojemu vodilu: »Kar mi je v veselje, mi ni v napor.«