Predsednik uprave Domel Holdinga Matjaž Čemažar in direktor razvoja v Domelu Janez Rihtaršič ob izdelkih iz zadnjega obdobja – laboratorijski centrifugi in pogonu za uravnavanje navora, ki ga vgrajujejo v prestižne avtomobile / Foto: Simon Benedičič
Jubilej kovinarstva
V Železnikih praznujejo 80. obletnico ustanovitve zadruge Niko, katere cilj je bil oživiti kovinarsko dejavnost v osiromašenem kraju. Zadruga je omogočila preporod Selške doline.
Z nedavnim odprtjem razstave Od železove rude do gorivnih celic v Galeriji Muzeja Železniki sta podjetji Domel in Niko uradno začeli praznovanje 80. obletnice ustanovitve Produktivne zadruge kovinarjev Niko, njune neposredne predhodnice. Z razstavo so se spomnili vizionarja Nika Žumra in ostalih soustanoviteljev zadruge Niko ter se sprehodili skozi osem desetletij izjemne industrijske poti, ki se je začela v povojnem pomanjkanju in prerasla v svetovni tehnološki vrh. Žumer je skupaj s 15 somišljeniki zadrugo ustanovil 27. aprila 1946 – s ciljem oživiti kovinarsko dejavnost in omogočiti delo domačinom. Železniki so se namreč po propadu nekdaj uspešne železarske industrije v začetku 20. stoletja znašli v hudi krizi.
Pred odprtjem razstave so si obiskovalci v prostorih Domelove enote Na plavžu ogledali stroje iz prve polovice 20. stoletja, ki simbolizirajo prehod iz večstoletne železarske tradicije v kovinarsko in kasneje elektro industrijo. Soavtor razstave in direktor razvoja v Domelu Janez Rihtaršič je kot ključna omenil stroj za izdelavo risalnih žebljičkov in stroj za izdelavo paličnih sponk (ta je na ogled v muzeju), ki ju je v Železnike okoli leta 1925 v želji ublažiti revščino pripeljal prof. Josip Boncelj. Do vzpostavitve redne proizvodnje ni prišlo, zato je stroja, ki sta kasneje kljub vsemu omogočila novo dobo kovinarstva v Železnikih, kmalu začel prodajati. Po nekaj letih ju je kupil Žumer, ki je pognal proizvodnjo sponk za papir in risalnih žebljičkov, a jo je druga svetovna vojna ustavila – leta 1942 je zmanjkalo materiala.
Po vojni so se odločili znova zagnati proizvodnjo. Ker takratna državna oblast manjših krajev, kot so bili Železniki, ni vključevala v industrijske razvojne načrte, so domačini usodo vzeli v svoje roke in ustanovili zadrugo Niko. Žumer je vanjo prispeval svojo delavnico in stroje ter prevzel bančno posojilo, zavarovano z lastno nepremičnino, ostali ustanovni člani pa so prispevali predvsem znanje, delo in veliko prostovoljnih ur. »Izhodiščni program je bil pisarniški program še iz časa pred vojno, so se pa že takoj lotili tudi mehanizma za registratorje,« je razložil Rihtaršič in spomnil na besede Žumra, da če jim uspe usvojiti ta produkt, bodo imeli kruh za pet let. V podjetju Niko mehanizme izdelujejo še danes.
Prva leta delovanja zadruge so bila zahtevna. Imeli so težave s pomanjkanjem surovin, financ in kvalificiranih kadrov, a so zaposleni z veliko zavzetostjo gradili proizvodne prostore, infrastrukturo in razvijali nove izdelke. »Leta 1949 so v zadrugi začeli z laboratorijsko opremo. Leta 1953 so naredili prvo centrifugo, za katero je bil izdelan tudi prvi elektromotor, in tako se je začela zgodba elektroindustrije,« je pojasnil Rihtaršič.
Zadruga se je leta 1954, ko je zaposlovala že 246 delavcev, preoblikovala v tovarno Niko, ki se je leta 1962 priključila korporaciji Iskra. Leto kasneje so iz proizvodnje izločili program kovinske galanterije – pisarniške potrebščine in podjetje Niko se je ponovno osamosvojilo. Pripadli so mu stari delovni prostori na Racovniku, leta 1977 pa se je preselil v novo tovarno na Otoke.
Podjetje Iskra se je v začetku šestdesetih let usmerilo v velikoserijsko proizvodnjo elektromotorjev. Rihtaršič je povedal, da sta se pomembna mejnika zgodila tudi leta 1974, ko se je začela velikoserijska proizvodnja sesalnih enot, in leta 1992, ko so začeli serijsko proizvajati elektronsko komutirani motor, ki danes postaja prevladujoča tehnologija. Že pred tem se je podjetje leta 1989 poslovilo od Iskre in preimenovalo v Elektromotorji, leta 1992 pa v Domel.
Zgodbo o 80-letni industrijski poti, zaznamovani z vztrajnostjo, predanostjo in pogumom, vse do 16. maja pripoveduje tudi jubilejna razstava, ki so jo predstavniki Domela in Nika pripravili v sodelovanju z Muzejskim društvom Železniki. Ob vstopu v galerijo muzeja pozornost pritegneta originalni zapisnik ustanovne skupščine zadruge Niko in fotografija ustanovnih članov. V nadaljevanju razstava obiskovalcu ponudi pregled izdelkov skozi čas. Podjetje Niko je na ogled postavilo izdelke od začetka delovanja zadruge dalje: risalne žebljičke, različne sponke, mehanizme za registratorje, sliko in dokument patenta, po katerem so izdelali prvi mehanizem, ki so ga imeli za vzorec … Niko se predstavlja tudi z današnjim pisarniškim programom, vključno s standardnimi in prestižnimi mehanizmi za registratorje.
Videti je sicer možno še nekaj drugih produktov iz začetnih let zadruge, npr. pisarniško desko in šestila, laboratorijsko opremo: tehtnico, mešalnik za tekočino, prvo centrifugo … Na ogled je legendarni sesalnik Niko iz leta 1959, med ključnimi razstavnimi predmeti pa je Rihtaršič omenil tudi sesalno enoto iz leta 1974 in prvi elektronsko komutiran motor iz leta 1992. Domel se predstavlja tudi z najnovejšimi produkti iz svojih poslovnih enot ter tako razkriva izjemno povečanje raznovrstnosti današnjih izdelkov.
»Naši motorji so pogosto nevidni končnemu uporabniku, a so vseprisotni: v gospodinjstvih, industriji, laboratorijih, transportu, energetiki in digitalni infrastrukturi sveta,« je ob odprtju razstave med drugim poudaril predsednik uprave Domel Holdinga Matjaž Čemažar. Razstava po njegovih besedah ni le pregled izdelkov, temveč zgodba o ljudeh, pogumu in veri v prihodnost. Poleg tega pokaže, da so bile inovacije vedno ključ do uspeha ter temelj nadaljnje rasti in razvoja. »Ob osemdesetletnici se še posebej zavedamo ene temeljne resnice: največja vrednost Domela niso stroji, izdelki ali stavbe – to so ljudje,« je dodal.
»S ponosom še danes nadaljujemo tradicijo Kovinarske zadruge Niko in proizvodnjo izdelkov, s katerimi so začeli naši predhodniki in smo jih skozi leta nadgradili,« je ob odprtju razstave dejal direktor Nikove orodjarne in obrata Škofja Loka Tomaž Bertoncelj. Kot je pojasnil, je podjetje Niko še zadnji proizvajalec mehanizmov za registratorje v Evropi, skupaj s hčerinskim podjetjem na Češkem. Zadnji dve desetletji sistematično zmanjšujejo odvisnost od njih; danes tako predstavljajo še približno 70 odstotkov njihove prodaje. »Naša strategija je jasna – diverzifikacija,« je poudaril Bertoncelj. Spogledujejo se z novimi trgi, predvsem za avtomobilsko industrijo – na tem področju delajo že 15 let. Tudi Niku posebno vrednost dajejo zaposleni. »Danes v podjetju delajo sinovi in vnuki ustanoviteljev zadruge,« je dodal Tomaž Bertoncelj, ki je tudi sam vnuk soustanovitelja zadruge Nika Bertonclja.
Na razstavi smo srečali tudi sina Petra Polajnarja, ki se je kot zadnji soustanovitelj zadruge poslovil konec lanskega leta v 98. letu starosti. Njegov sin, prav tako Peter Polajnar, že skoraj 40 let dela v Niku, na naše vprašanje, kaj je ključno, da zgodba o sodobnem kovinarstvu na Selškem traja že 80 let, pa je odvrnil: »V Železnikih so ustvarjalni in inovativni ljudje, znanja je zadosti. Nekaj generacij se je v 80 letih že borilo in dokazovalo, naslednje pa se bodo še morale – ali s temi izdelki ali pa s kakšnimi drugimi, ampak me ne skrbi.«
