Jelendolski oder, ta njena ljubezen

Pride trenutek. Tak je naslov avtorske pesmi Vesne Štefe iz Jelendola, za katero je napisala besedilo in jo tudi uglasbila. In prišel je trenutek, ko so jo gostili na nedavni prireditvi ob svetovnem dnevu poezije v tržiškem podjetniškem inkubatorju. »Moja besedila so moja doživetja; o svojem domačem kraju, slovenski zemlji, narodu, gorah ...« je dejala osrednja gostja, ki je na ta večer zapela skupaj z vnukinjo Julijo, ki je prav za to priložnost priletela iz Londona, kjer živi nekaj zadnjih let. Vesnine pesmi so zapele tudi njene gasilske sopotnice, zborček brez imena, a z ubranimi glasovi z njenimi avtorskimi pesmimi, kot sta Tržiška dolina in Planinska.

Vesna Štefe, če zajamemo celotno njeno bogato ustvarjanje na jelendolskem odru in vse njene prigodnice, kot jih je imenoval voditelj pogovornega večera Boris Kuburič, kulturno bogati svoj domači kraj od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Je ljubiteljska igralka, tekstopiska, moderatorka in pevka, vedno tudi v pomoč za soorganizacijo prireditev na jelendolskem odru. Deset let je bila tudi predsednica Kulturno-umetniškega društva Jelendol - Dolina. Skupaj z učiteljico Metko Kavčič sta režirali proslave, v Jelendol ponesli ljudske pesmi, kot je Oj, lepo je res na deželi.

Na jelendolskem odru je kot moderatorka gostila gledališkega igralca Poldeta Bibiča, gorenjske citrarje, ljudske pevce in godce, vodila je tudi številne prireditve na Tržiškem in širše. Z vso ljubeznijo je predstavljala svoj domači kraj obiskovalcem od blizu in daleč. Predvsem pa Vesna Štefe čuti neko posebno vez z družino Born, ki je močno zaznamovala življenje Tržičanov in okoličanov in je imela v jelendolskem gradu, kjer Vesna Štefe živi z družino, včasih svoj dom. »Rojena sem bila v Jelendolu in že kot majhna punčka se spomnim, da sem imela metlo, tak rdeč 'štil' je imela, in sem pogosto pometala z njo okrog grobnice Bornovih. Meni se je zdelo to nekaj pomembnega. Kasneje so se moje poti odtujile od Jelendola, šla sem v Sorico. Pravijo, da je to najlepša vas v Sloveniji. Res je lepa. Ampak Jelendol ima pa zame tisto pravo dušo. Edvin Fliser je napisal pesem Tam, kjer sem doma in jaz sem v njej videla Jelendol. Ko smo se z družino vrnili v Jelendol, nas je v gradu živelo 75, danes nas je 36. Starejša generacija se še srečuje, podoživljamo čase, ko smo še veliko nastopali na jelendolskem odru. Kaj pa vem, ali še kaj ustvarimo, morda igro Vrnitev odpisanih.«

Vnukinja Julija se je babici na odru pridružila pri komaj petih letih. »Kadarkoli so naju povabili, sva se odzvali in sva peli njene pesmi, tudi kakšno slovensko narodno, ki je bila obema všeč. Babi mi je nekako privzgojila glasbo, petje, kitaro. Tudi v zadnjih letih, ko sem šla v svet, se vedno rada vrnem – in zapojem z babi,« je povedala Julija na nedavnem večeru. Babica in vnukinja sta sodelovali tudi na koncertu Rafka Irgoliča ob praznovanju njegove 90-letnice v dvorani Kulturnega centra Tržič. »Pesmi sem najprej pisala samo za praznovanja, ampak to se je širilo in nikoli si nisem mislila, da bodo pesmi, ki jih spremlja moja kitara, šle tako navzven,« se spominja Vesna Štefe.

Večer ob svetovnem dnevu poezije so pripravili tržiška območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti, Mladinsko gledališče Tržič in Knjižnica dr. Toneta Pretnarja. Pesmi Vesne Štefe, ki še niso uglasbene, nekatere so tudi brez naslova, je interpretirala Marina Bohinc.