Iskala Lili Novy, našla Lizo Hribar

»V strastni želji, da bi spet postala del panja, ki jo je izločil, dvigne oči. Takrat jo zagleda. Ni je mogoče zgrešiti. Lili prihaja po srednjem mostu, od Robovega vodnjaka navzdol, približuje se, oblečena v temen kostim s svetlo bluzo in pentljo pod vratom, očarljiva kot vedno, s polsmehljajem na rahlo napetem obrazu in s klobučkom, posajenim na urejeno pričesko. Tesnoba v Lizinem grlu se prične razblinjati, zato pospeši korak in ji stopi naproti, saj je prijateljica do zdaj ni opazila. /.../

Ne, Lili ni zamišljena. Videla je Lizo. Noče je poznati. Nalašč je ne pogleda.«

S prizorom srečanja med kiparko Lizo Hribar in pesnico Lili Novy v središču Ljubljane leta 1947 Nataša Konc Lorenzutti v romanu z naslovom Vse je postalo plamen začenja odstirati zgodbo o Lizi Hribar, akademski kiparki, ki jo je obsodba na montiranem povojnem procesu potisnila v ekonomsko in družbeno izolacijo ter ji onemogočila javno umetniško ustvarjanje.

Akademsko izobražena kiparka

Liza Hribar, rojena Obereigner, (1913–1996) je bila akademska kiparka, ki ji od svojega zgodnjega otroštva živela v Ljubljani, izvemo v zapisu na ovitku knjige, ki je tik pred novim letom izšla pri založbi Slovenska matica. Študirala je na Dunajski ženski akademiji in se poročila z Zoranom Hribarjem iz znane ljubljanske meščanske družine, s katerim je imela tri otroke. Med okupacijo sta zakonca delala za Osvobodilno fronto in se nista zapletala ne v revolucijo ne v kolaboracijo. Leta 1947 ju je kljub temu zajel montiran politični proces, v katerem je bil Zoran Hribar obsojen na dolgoletno zaporno, Liza Hribar pa na pogojno kazen in posledično družbeno izolacijo.

Zamolčane zgodbe

»V obdobju, ko sem prebrala že ogromno knjig o vojni in tudi o času po njej, se mi je zdelo, da gre za temo, ki je že dodobra obdelana in zato tudi mene ne zanima več, da sem nekako zasičena z njo. Vem, da so mnogi, tudi moji bralci, čutili podobno. A potem človek spet izve nekaj, o čemer prej še ni slišal; ena takšnih tem so bili zame ukradeni otroci. Takrat sem se zavedela, da še obstajajo zgodbe, tudi iz tega obdobja, ki še niso povedane, in da so med nami ljudje, ki o njih še vedno molčijo. Ko sem se poglabljala vanje, sem začela razmišljati tudi o slovenskem meščanstvu; nismo vedeli, kaj se je po družbenem prevratu zgodilo z njimi,« je razloge, ki so jo privedli do raziskovanja življenjske zgodbe Lize Hribar, pojasnila Nataša Konc Lorenzutti.

Pot je vodila prek Lili Novy

»V tistem obdobju sem spoznala Inga Paša, vnuka pesnice Lili Novy, ki jo imam že zelo dolgo zelo rada. Zanimala me je njena osebnost, njeno življenje ..., zato sem z vnukom navezala stik – z idejo, da bi napisala biografski roman. Dogovorila sva se že za srečanje, nato pa je gospod Paš nenadoma umrl. V času zbiranja materiala za roman o Lili Novy sem prišla tudi do Angelike Hribar, hčerke Lize Hribar, in izvedela, da je bila njena mama, kiparka, do leta 1947 tesna prijateljica Lili Novy. Nikoli do tedaj še nisem slišala zanjo ... Tako sem se začela srečevati z Angeliko Hribar in še vedno se mi je zdelo, da zbiram material za roman o Lili Novy ... Dokler nisem ugotovila, da je bila Liza Hribar še veliko bolj zanimiva osebnost, da bi lahko dobila dostop do materiala o njenem življenju in da bi, če bi ga raziskala, to osrečilo njeno hčer. Vsa družina je bila namreč po vojni postavljena v nekakšno senco, ki so jo čutili tudi otroci.«

Škatla s pismi, za katera družina ni vedela

Za roman je bilo zato potrebnega veliko trdega raziskovalnega dela. Ampak kot pravi pisateljica, je v Angeliki Hribar, Lizini hčerki, našla imenitno sogovornico, ki je vedela veliko o življenju svoje mame – čeprav je med brskanjem po podatkih o življenju te posebne ženske avtorica izvedela tudi podatke, za katere svojci niso vedeli. Tako je na primer v Arhivu RS našla škatlo z devetdesetimi pismi, ki so bila takrat, ko sta bila maja 1947 Liza in njen mož Zoran Hribar aretirana, zaplenjena.

Jaslice, ki jih hranijo v Kropi

Na predstavitvi romana v kulturnem domu v Kropi je Nataša Konc Lorenzutti med drugim povedala tudi, da so bile jaslice, ki jih je v času izolacije za Kroparje izdelala Liha Hribar in ki jih v cerkvi pri Kapelci domačini že sedem desetletij vsako leto na sveti večer ponovno postavijo, eden ključnih predmetov iz umetničine zapuščine, prek katerega se je povezala z njo. Dodala je še, da se na vsaki od predstavitev knjige najde kdo, ki pove, da v družinski zapuščini hrani kipec, broško, vazo, medaljon ..., ki jo je izdelala Liza Hribar. Ljudje so v senci zasebnosti njene izdelke kupovali in ji tako v času, ko je bil soprog zaprt, ona pa v mučni osami in izolaciji, pomagali preživeti družino.

Prvo samostojno razstavo svojih umetniški del je Liza Hribar lahko imela šele junija 1991, na svojem domu na Prečni ulici v Ljubljani, kjer še danes živi njena hči Angelika.