Iniciative dobrodelnosti

Socialna vprašanja so v času Avstro-Ogrske reševali na zasebni ravni. Tako se je stric Tomše izšolal zahvaljujoč Cerkvi – njegov oče si ne bi mogel privoščiti sinovega šolanja. Šola je bila tedaj že obvezna, a jo je obiskoval komaj en odstotek otrok. Šele ko sta podporo obljubila vaška učitelj in župnik, je oče sina Josipa z vprego odpeljal v Ljubljano, kjer je nadaljeval ljudsko šolo. Leta 1861 so v Kranju ustanovili nižjo gimnazijo, leto pozneje jo je začel obiskovati tudi Joza (1850–1937). Nato se je vrnil v Ljubljano, kjer je leta 1869 z odliko maturiral. Tudi Janez Paulin (1848–1896) je bil med maturanti te generacije. Tomše se je odločil za študij matematike in fizike na Dunaju. Tam se je moral preživljati sam, predvsem z instrukcijami plemiških sinov. Njegova hči, teta Anica, je začela študij medicine. Ko so se morali vrniti na Gorenjsko, je začela delati kot babica pri porodih, ker je želela pomagati revežem. Kmetom je nudila finančne in praktične nasvete. Potem ko je pomagala pri porodu neki gluhonemi ženski, je hitro izvedela, kdo je otrokov oče. Ta veliki kmet je moral potem za otroka tudi plačevati preživnino. Glej Teti Manca in Zefa, Tomše v romanih, Teta Anica, Franckovi in spremembe, Religije Avstro-Ogrske, Beda po vojni in Začetki emancipacije.

Janez Paulin je od leta 1877 naprej pomagal graditi šolo sv. Lovrenca, ki obstaja še danes. Bil je izvrsten glasbenik, radodaren in dobrega srca. Glej Father John.

Leta 1891 so ob 300. obletnici smrti sv. Alojzija na Majzljevem vrtu pripravili veselico za 144 otrok. Za pogostitev sta največ prispevala Zorko in Franc Majzelj. Njegova sestra Ana je ustanovila sklad za najrevnejše iz Majzljevega rodu. Najmlajša sestra Fani pa se je posvetila najrevnejšim v Podbrezjah. Glej Dobrodelni Majzljevi.

Franckova hiša je bila znana po dobrodelnosti. Tudi po dvajset beračev (»klošarjev«) je prenočevalo pri njih, sicer v hlevu ali nad njim. Vsak je poleg prenočišča dobil tudi večerjo in zajtrk: žgance, kašo ali kaj podobnega. Vzdrževali so red in nihče ni nič ukradel. Vsak je v kuhinji oddal svojo »poseljsko knjižico«, preverit so jih prišli žandarji, ki pa niso povzročali težav. Morda tudi zato, ker so bili pri Papiju večkrat na obisku visoki državni uradniki.

Hace – hud prestopnik tistega časa – je na sodišču povedal, da je večkrat prenočeval pri Franckovih. Bil je morilec, če se prav spomnim. Atek pa je pri razpravi izjavil, da se pri njih ni nikdar nič zgodilo.

V svojem članku iz leta 2008 moj brat citira Janeza (Jana) Plestenjaka (1899–1947), ki o Papijevi dobrodelnosti piše v sestavku Romar. Njega in njegovo mater Frančiško Krek je Papi povabil na zapravljivčka in ju peljal del poti, ko sta peš romala na Brezje. Pogostil ju je in jima za s seboj dal popotnico, rekoč: »No, nekoliko poti sem vama že prihranil! Kot sem rekel, na Brezjah se me pa le spomnita. Tole imejta za pot.« V materin cekar je porinil zavojček, ki ga je prinesla »kelnerca«, in kot blisk izginil v vežo. »Veste, to je gospodar,« je natakarica pojasnila materi in se odsmejala, midva sva pa sama ostala na cesti. Mati od začudenja še spregovoriti ni mogla. »Kaj vam je pa dal?« me je premagalo. Radovedna pa je bila tudi mati. Boječe je odvila – in pred nama sta zadišali dve veliki klobasi, poleg njiju kopica »žemelj«. »Joj, to je pa dober človek!« je izkocljala mati, in zdelo se mi je, da ji je po licu zdrknilo dvoje solz.